Za vedno tvoj(a)

Prek ceste, ki vodi skozi star kamnolom, je neznana roka postavila nagrobnik zaobljubam večnosti in vsemu minljivemu, tudi minljivim ljubeznim, nekakšen mali spomenik vsem našim »nikoli več, za vedno in vedno tvoj(a)«.

V asfalt, med korake mimoidočih in odpadke vsakdana, je zakopala uganko o večnosti, s tremi vprašaji na koncu. »In kaj je s tistim za vedno???« je zapisala z barvo, ki bela na črnem asfaltu uspešno kljubuje prometu in vremenu – ne glede na to, da v teh instantnih časih fraza za vedno bolj kot magična zveni kot poceni slogan za instantne ljubezni z rokom trajanja do naslednjega nepomembnega nesporazuma ali ogleda storyja z napačno osebo.

Pa vendar idejam o večnosti ni videti konca. Nadejati se, da boš večno mlad, da bo kava večno topla in da bodo ljudje na poti v večnost vedno povedali, kar v resnici mislijo ... je sen človeštva. Ali pa, denimo, da bo ljubljena oseba s teboj za vedno. Slednje, berem, je celo že uresničljivo, saj si je možakar – seveda za znatno plačilo – dal klonirati pokojno ženo. Domnevam, da iz ljubezni, no, ali pa le zato, da bi vsaj v drugo ostala skupaj za vedno oziroma do njegovega konca. Gre za moža filmske dive Suzanne Somers, ki je pred dvema letoma, pri 77, umrla za rakom, zdaj pa je s pomočjo umetne inteligence dobila svojo klonirano dvojčico. Vdovec je z njo menda več kot zadovoljen, meni pa se zdi, da je z možnostjo kloniranja izraz za vedno za vedno izgubil svojo težo ... Zaradi klonov nič ni več večno, besedici za vedno, ki smo ju nekoč izenačevali s prisego, pa zvenita le še kot medla metafora za naivnost s pridihom popoldanske drame.

In večnost? Ta danes pomeni, da nisi takoj izbrisan iz kontaktov. Ali da tvojega zapisa na asfaltni nagrobnik minljivosti komunalci niso počistili čez noč ... Kakšna sreča, da je bil le zapis in ne tetovaža, ali ne?