Žaba

Ljudje smo ves čas, vsak hip na takšni ali drugačni preizkušnji. Pred skoraj sto leti so naši dedje zaradi gospodarske krize in finančnega bankrota množično zapuščali naše kraje in kot migranti odhajali proti eni ali drugi Ameriki. Preživeli so prvo in drugo svetovno vojno.

Slovenci smo z lahkoto preživeli lepe jugoslovanske čase, čeprav smo črpali bencin iz avtomobilskih rezervoarjev in ga v domačih garažah točili v kante. (Raje ne povem, kako nagravžen okus ima bencin.) Vseeno smo tedaj gradili hiše in kupovali stvari čez mejo. Pa saj to počnemo tudi danes, le da namesto ploščic in kavbojk tam kupujemo cenejšo hrano.

Preživeli smo osamosvojitveno vojno, ki je nikakor nismo šteli tako hudo kot drugo svetovno vojno, že zato, ker je trajala samo deset dni. In ker smo bili ves čas globoko prepričani, da živijo v Ameriki ali vsaj v Bruslju kavbojci s šerifi in konjenico, ki nas bodo rešili najhujšega. (Kako smo se motili!) Preživeli smo finančno krizo, privatizacijo s prodajo večine podjetij tujcem. Na koncu niti pandemija ni bila tako huda, kot so nas strašili. Nasprotno: tisto prvo leto so bile Benetke enkrat in edinkrat v zadnjih 50 letih pravljično čudovite.

Človeška vrsta nujno potrebuje takšne in drugačne preizkušnje. Obsojena je nanje. Morda se z njimi krepi, prilagaja, razvija. Ali pa zato, da dokaže svoj živalski karakter, ki pogosto niti približno ne ravna racionalno, ampak intuitivno brezglavo, v mnogih primerih tudi usodno pogubno za milijone od pripadnikov vrste. Kot jata kitov, ki nerazumno nasede na plaži.

V tokratni preizkušnji, ki je pred nami, ne govorimo o kitih ali o njihovem nasedanju. Ampak o oranžni Ezopovi žabi, ki je prestrašila ves svet s svojo odločitvijo, da bo veliko večja od vola. In zdaj se že lep čas napihuje in napihuje. Samo počakajmo, da jo bo razneslo. Res je navadna žaba, čeprav so številni državniki, kralji in celo ugledni ljudje še zmeraj prepričani, da je princ, ki je le začasno začaran v žabo. Malo potrpljenja, prosim!