Zajčki so preživeli

Dokončati moram zgodbo z začetka oktobra. Takrat so se začele naše priprave na komaj verjetno 40. obletnico mature. Mature, ki je v resnici ni bilo. Po pravici moramo povedati, da zrelostnega izpita v naši generaciji ni prestal nihče. Ne, ker ne bi znal, ampak ker ni bilo treba. Lahko si predstavljate, kako razočarani smo bili dijaki, ko so nas višje inštance oropale te izkušnje. Sodili smo v prvo generacijo usmerjenega izobraževanja in ničkolikokrat smo slišali, da smo poskusni zajčki. Projekt je po nekaj letih klavrno propadel, zajčki pa smo eksperiment vseeno preživeli. Nekaj časa pa je trajalo, da so izzveneli občutki manjvrednosti. Na nas so zviška gledali tako profesorji, ki so se morali posloviti od »odličnih, klasičnih« programov, kot vsi »pravi« gimnazijci. Nič hudega, z »usmerjenih« Poljan smo odkorakali vsak na svojo pot in si minuli teden spet segli v roke.

Bili smo nenavaden razred, ki se ni znal zares povezati, ampak so ga sestavljale raznolike skupinice. Bile so si tako različne, da se nam niti za zaključni izlet ni uspelo dogovoriti. A kljub temu smo se po štirih desetletjih iskreno razveselili drug drugega. Nekatere stvari ostanejo za vedno, med njimi tudi skupna štiri leta v gimnazijskih klopeh. Nihče ni pozabil profesorice francoščine, ki je znala v eni uri pred tablo izprašati ves razred, pa namrgodene profesorice geografije, pred katero so dekleta v strahu skrivala nalakirane nohte, in vseh, tudi sošolk in sošolcev, ki so se prezgodaj poslovili.

Spet se moramo dobiti, je ob slovesu rekel nekdo. Ja, čez deset let. Ne, si nor, takrat bomo mogoče že vsi na berglah in hojicah. Okej, dajmo se raje zmenit čez pet. Še bolje bi bilo čez tri, je dodal četrti. Ker je nemogoče vsak dan živeti z mislijo »kajpače«, pač bo, kar bo. Čez tri, pet ali deset let.