Zbogom, permisivnost

Država je v precej hitrem obratu dogodkov spoznala, kar so študije družinskih razmerij in vzgoje ugotavljale že davno nazaj. Permisivna vzgoja ne prinaša rezultatov, predvsem pa ne mladih odraslih, ki ločijo prav od narobe. Mogoče je v zagonu tudi nekaj pretiravanja, kar vznemirja bolj socialno čuteče, a v teh časih se zdi to naravna pot.

Gotovo poznate kakšen primer, ko otrok pritiska na stikalo za luč, starši ga lepo prosijo, naj neha, pa se samo smeje. Nekatere goste to moti, a ne rečejo nič. To je klic otroka po pozornosti, če nekaj ne bo delovalo, se bo teža dejanj stopnjevala. Drugo je preizkušanje, do kod lahko gre. Rezultat je enak, teža dejanj se stopnjuje.

To se je zgodilo državi s tako imenovano pozitivno diskriminacijo določenih skupin državljanov. Živijo brez pravil, v prostorih, kakršne običajen državljan te države sreča le na najbolj avanturističnih potovanjih, polnih neverjetnih zgodb za skupne večere, mladoletnice rojevajo otroke, ki so dejansko naložba v boljše življenje, ne hodijo v šolo, v delovno razmerje pa se večini ne splača vstopiti.

Običajna pot pri permisivni vzgoji je stopnjevanje dejanj, tako je bilo tudi v tem primeru. Pretepi, orožje, verjetno tudi mamila, zato se je v okolico zalezel strah. Zdaj pa bo država vzgojo spremenila, policisti bodo lahko vstopali v prostore, kjer je verjetno orožje in podobno, brez odredbe sodišča. Lahko bodo pregledovali ljudi in vozila. To ne velja le za Rome, tudi na občinskem shodu so policisti našli bakle, rakete in boksarje. Država smo državljani, in večina je vznemirjenih.

Tako daleč je prišlo, da bodo še medvede lahko streljali v naseljih, kar je bilo do zdaj zaradi varnosti ljudi prepovedano. Medvedi nikoli niso imeli permisivne vzgoje, a tudi ne vedo, kaj to je. Vsakega, ki se je preveč približal, so na koncu ustrelili. Ljudje morajo v šolo, ko je čas za to, velja za oba primera. Znanje je temelj boljše prihodnosti.