Žeja

V življenju sem si privoščil izlete v kar nekaj puščav: v Tuniziji, Jordaniji, Maroku, Omanu in Namibiji. V nobeni nisem nikoli trpel žeje. Resno žejen sem bil v eni najbolj vodnatih evropskih držav. Na primer na Pokljuki, ko sva se odpravila na »kratko« turo na najbližji Viševnik. S sabo nisva vzela pijače, saj sva rekla, da bova hitro gor in dol. Zakaj bi s sabo nosila vodno utež, sta rekla začetnika. Z Rudnega polja sva potrebovala približno dve uri. In na vrhu je bilo res lepo. Vračala pa sva se malce naokoli, čez Studorski preval proti planini Konjščica. Naredilo se je sonce in že na prevalu je bilo grlo v Sahari. Komaj sem se privlekel do planine in si privoščil liter radlerja.

Razlogi za žejo

Drugič sva bila res žejna v Beli krajini, ko sva na prvi maj kolesarila mimo Vinice in s sabo nisva imela dovolj vode. Morala sva se ustaviti pri eni od hiš, kjer so imeli malce večji piknik, in ponižno prositi za pomoč. Dobri Belokranjci so odrešujoče poskrbeli za najino presušenost.

Pred 40 leti je poleti večkrat zmanjkalo vode v vodovodnem omrežju naše Istre. Žeje nismo ravno trpeli, v sili je prišlo prav tudi pivo ali vino. Za sušo na vrtu me tedaj ni skrbelo. Huje je bilo, če si se pod prho namilil in je ravno v tistem hipu namesto vode samo zaklokotalo in lahno pripihalo zrakec. Zdaj pa se ti znebi milnice, če moreš! Sušno poletje je za nameček zabelilo morje z zares obilnim »cvetenjem« oziroma hudo lepljivimi sluzastimi kosmiči, ki so srbeli, lepili dlake po telesu in bili prava pošast na vseh kocinah. Tedaj smo vsi na lastni koži občutili, kaj je to, če se tvoja najbolj vodnata dežela čez poletje spremeni v puščavo. Še stranišč nisi mogel splakniti, če nisi imel pripravljene rezerve.

Takrat so nam obljubili, da bodo stvar rešili. Vsaka vlada je bila na svojem začetku odločena, da reši Istro pred puščavsko usodo. Ne vem, koliko smo štiri desetletja kasneje res na boljšem. Občutek imam, da puščava tudi v najbolj zeleni deželi vseeno napreduje.