Zemljevid človeškosti

Nekaj ur je še do velike koprodukcije MGL in Cankarjevega doma Orfej in Evridika, enega od najbolj skrivnostnih mitov, ki sem ga oboževala še kot deklica. Orfej je bil drugačen grški junak, tisti, ki poskuša rešiti ljubezen z umetnostjo, tisti, ki verjame, da ljubezen premaga smrt. Ko njegova ljubezen, Evridika, po ugrizu kače odide v Had, je prepričan, da jo lahko s svojim talentom iztrga svetu senc. S poezijo, z glasom, z liro. Pozneje sem se spraševala, kaj je pomislila Evridika, ko se je v zadnjem trenutku ozrl in s tem zapečatil njeno usodo. Manjkal mi je njen glas, njena zgodba.

Dovolj žrtvovanja za ljubezen in umetnost

Že nekaj časa smo priča posebnemu literarnemu trendu, ko sodobne avtorice poskušajo s feministično predelavo mitov dati glas ženskam, ki so bile v grških mitih potisnjene v ozadje. Tako svojo zgodbo pove Penelopa v romanu Penelopina preja Margaret Atwood, pa Briseida, ki jo ugrabi Ahil, v reinterpretaciji Iliade Ko dekleta obmolknejo Pat Baker, čarovnica Kirka Madeline Miller ... In tako da glas Evridiki tudi pesnica Urša Majcen in grški mit Orfeja in Evridike postavi na glavo – v novi interpretaciji, skupaj z glasbo Saša Vollmaierja v režiji Jana Krmelja in koreografiji Iztoka Kovača.

Z močjo in pogumom nad blaznost sveta

Njihova Evridika ima v onostranstvu svoj glas, svoje sestre, ustvarjalke Virginio Woolf, Sylvio Plath, Sarah Kane. Noče se vrniti v ta svet tu zgoraj. Tam spodaj je mir, tu zgoraj je svet podoba gorečega pekla; zaradi naravnih katastrof, sovraštva in vojn. Bi se imela Evridika kam vrniti, tudi če bi si tega želela, se sprašuje tudi dramaturginja predstave Petra Pogorevc. In kaj vse je treba prekiniti, da bi ljubezen, umetnost in življenje na Zemlji sploh lahko preživeli?

V času, ko padajo vse norme, vse, v kar smo verjeli, in ko svet postaja igrišče norcev, se zdi, da nam to blaznost sveta lahko razložijo prav miti. Miti so zemljevid človeškosti, vsega, kar smo. Zanima me, kaj se zgodi, če jih obrnemo drugače, napišemo na novo.