Čas je za malo več masla

Edino, o čemer se moja družba strin­ja, so očitni problemi in zapleti. Jasno je le to, da na mnogih področjih stvari ne gredo kot po maslu. Po­trebujemo torej več masla. Dobrega masla.

Maslo je čudežna dobrota. Ki ne le da se v ustih topi s tistim značilnim okusom, ki ga ne more zgrešiti nihče, ki je vsaj enkrat v življenju ob vročem šipkovem čaju grizel kos črnega kruha z debelo plastjo masla po vrhu. Maslo je posodilo svojo maslenost, da z njo označujemo mehak, dobrosrčen in spravljiv značaj človeka. Žal je takih maslenih ljudi med nami veliko premalo. Premalo, da bi pogovori bolj mehko in masleno tekli, da bi besede izgubile nepotrebno ostrino in da bi v njih zlahka spoznavali njihov pravi pomen.

Da ne bo vse tako gladko in oblizujoče se jasno, so skozi desetletja maslu iskali posebnost ali prispodobo, ki mu bo dodala čim več tistega ogabno žarkega okusa, ki nastane, ko ga predolga izpostavljenost visokim temperaturam skvari do neužitnosti. Spet so iskali med značaji: precej neposrečena označba, a že toliko stara, da jo vsi dobro razumemo. Namreč: maslo na glavi ali pa za ušesi.

Maslo na glavi se nabere človeku, ki je ali zašel s poti ali zavestno počel nekaj, kar je koristilo predvsem njemu, škodovalo pa drugim. Raziskovalci jezikov se še vedno trudijo, da bi nedvoumno dognali, od kod se je besedna zveza vzela: ali je to maslo, ki se je branjevkam na vročih tržnicah cedilo po mizah, ali pa tisto, ki se je na soncu topilo v pletenih košarah na njihovih glavah, ko so nosile blago na prodajna mesta.

Spet bi se najbrž morali strinjati, da je med nami preveč ljudi z maslom na glavi. Kakorkoli so si ga že nabrali, se ga znebiti skoraj nikoli več ne morejo. Vprašanje, ali maslo na glavi ali raje biti maslen značaj, vsakdo rešuje po svoje. Zdi pa se, da je najtežja maslena dilema tista, ki za alternativo maslu ponuja topove.

Topovi ali maslo, torej. Kaj? Še nikoli doslej v zgodovini sveta ta dilema ni bila bolj izpostavljena, kot je danes. Čeprav jo vsak zdrav razum takoj zavrže kot neprimerno in absurdno. Ker ve, kaj v njej predstavljajo topovi. Kri, življenja, pohabe, begunstvo, ruševine, lakoto, bolečine vseh vrst …

Če samo začenjam misliti o vseh modrih glavah, ki so dognale, da vojne (topovi) ne morejo dobiti nobene vojne in da v vojnah v resnici ne more zmagati nobena stran, potem me popadeta žalost in bes hkrati, da naši narodni izbranci ne razumejo, kaj je vojna. In se strahovito brezbrižno odločajo za topove. Kupujejo jih z našim denarjem, ne da bi nas vprašali vsaj kakšno postransko stvar v zvezi s tem. Z našim denarjem potem posredno pobijajo otroke, rušijo domove in katedrale, razseljujejo družine … Ker so se odločili za topove. Ker v tem vidijo naprej, v resnici pa ne vidijo ničesar.

Kdo razsoden pa se danes v dilemi med topovi in maslom še odloči za topove? Miselni in moralni pritlikavci in pokvarjenci, ki jim topovi prinašajo maslo na glavo.