Dan spontanega obdarovanja: zakaj včasih potrebujemo več praznikov

Potrebo po praznikih smo na tem mestu večkrat premlevali in utrjevali: v neskončnem krogu časa bi bilo dolgčas in bi se v njem izgubljali, če ne bi vsake toliko v tem kolesju prineslo mimo kakega zobca, ob katerem bi mehanizem malo poskočil. Decembrski prazniki so zob, ne zobec, tako močni, da v nekaterih budijo ljubezen in otroško radost, v nekaterih pa tudi srd in osamljenost.

Če si čas in prostor ter svoje življenje v njem predstavljamo kot urni mehanizem, potem bi bil zobnik leta manjši, tisti, ki predstavlja naše življenje, pa večji in zato bi se zobci vsakič srečali malo drugje. S tem poskušam na svoj način povedati, da praznikov ne doživljamo enako glede na starost. Miklavž in Božiček imata popolnoma drugačen predznak za otroka, njegovega starša in še naprej, starega starša. Prav zato smo se pred časom v neki družbi pogovarjali, da bi morali osnovne praznike ohraniti, nekaj pa jih tudi dodati, ukrojene po lastnem življenju, po svojem značaju in interesih. Takoj smo se strinjali, da bi nujno potrebovali praznik piškotov, nekdo je omenjal tudi praznik božičnih filmov, sama pa sem že dolgo tega v pomladno sezono dodala praznik narcis.

Verjetno ni bolj pomilovanja vredne potrošne robe, kot je tista, ki jo v najcenejši trgovini zmečejo v žičnato posodo in ji dodajo kričečo oznako: 1 evro. Množica rok, ki so segale v kup, ga je že tako premikastila, da je bil komaj kakšen artikel še razpoznaven. Le na vrhu vsega je tičala zaponka za lase v obliki cveta frangipanija, plumerije. Morda kdo ne pozna: to je cvet porcelanskega videza, največkrat bel, z medeno rumeno sredico, ki diši bolj prelestno kot najdražji parfum. Na Daljnem vzhodu je to drevce pogostejše kot pri nas lipa ali leska. Popolni dehteči cvetovi, ki odpadajo z vej, se radodarno mešajo z odpadki in smetmi, ki jih je navadno kar veliko, kajti v azijskih državah, zlasti na podeželju, ne poznajo komunale. Ko sem bila z otrokoma pred časom na dopustu v tistih krajih, je hči posnela kratek video, ki me je zadel naravnost v srce: frangipanijev cvet sredi kupa smeti, v migetajoči popoldanski svetlobi.

Takoj sem vedela, da bo šla zaponka za lase z mano domov in postala darilce. In še več: naenkrat se mi je odprla čakra za obdarovanje, kot se mi ob za to zapovedanih dnevih ni še nikoli. Poletela sem v sosednjo trgovino in kupila škatlo lego kock – za odraslega sina. Opazovala sem ga namreč, kako je hrepeneče postaval v Legovi trgovini na velikem letališču in zaljubljeno pogledoval škatle, za katere je bilo jasno, da jih nikoli ne bo imel. Nekaj zato, ker je odrasel, še bolj pa, ker so imele nekatere ceno več kot tisoč evrov.

Nenadoma sem tudi zelo jasno videla, kaj naj kupim soprogu: kuhinjsko tehtnico. Doma imamo vedno špetir zaradi nje, kajti nikoli ni tam, kjer bi jo potrebovali. Dve bosta rešili zadrego. Zase pa sem izbrala starinskega karirastega medvedka, ki je žalostno ždel na polici, označen kot zadrževalnik za vrata.

***

Ker imam primerne barve plašč, sem se skozi vrata prerinila kot čisto verodostojen Božiček, okrog mene je vse rožljalo in žvenketalo, in rekla: »Se spomnite, kako smo se pred kratkim pogovarjali, da bi potrebovali več praznikov, pa nismo imeli druge ideje, kot da razglasimo dan mrežne pečenke? Evo, rešitev: 22. november razglašam za dan spontanega obdarovanja.«

Sobota sicer ni bila kaj prida: mrzla, vlažna, ena tistih, ko bi v spodobnih starih časih snežilo, zdaj pa je bilo vse samo zdrizasto. Ampak nekam svetlo in veselo sem se počutila zaradi tega. Neki droben žarek lepega je bil, skoraj kot cvetek na ulici onesnaženega azijskega mesta.