Dom je goveja juhica: toplina, spomini in okus, ki pove več kot tisoč besed

Zgodovina je polna modrih misli o hrani. »Človek ne more dobro razmiš­ljati, dobro ljubiti, dobro spati, če ni dobro večerjal,« je rekla (res?) angleška pisateljica Virginia Woolf, Hipokrat pa: »Naj bo hrana tvoje zdravilo in zdravilo tvoja hrana.« »Hrana je vse, kar smo,« je nekoč izjavil slavni ameriški popotnik, pisec in kulinarični kritik Anthony Bourdain, veliki Federico Fellini pa: »Življenje je kombinacija čarovnije in testenin.«

Vsi poznamo – vsaj iz šolskih branj – slavni prizor iz Proustovega romana Iskanje izgubljenega časa z magdalenico, ki pravzaprav ne govori o hrani, ampak o spominu, ki ga pecivo, pomočeno v čaj, potegne na plan. Za Hemingwayeve junake je bila hrana del rituala moškosti in življenjske moči, v romanu Sonce vzhaja in zahaja je vsako jed opisal z izjemnim občutkom za teksturo in vonj. Hrana v delih Japonca Harukija Murakamija je vedno tihi ritual osamljenega protagonista.

Če bi sama morala izbrati neko modro misel o svoji kuhinji, hrani, navezavi na družino in življenje, bi rekla: Dom je goveja juhica. Čisto resno, brez duhovičenja. Med Slovenci je goveja juha, župa, župca, juhica, kakorkoli ji že rečemo in katerikoli kos mesa (bočnik, vrat, flam, prsi, pleče, rebra) ali zelenjave (dati paradižnik ali ne, je zame še vedno veliko kulinarično vprašanje) uporabimo, veliko več kot del (večinoma) nedeljskega kosila.

Pozimi nas pogreje, ob prazničnih dnevih je slovesna uvertura, ob bolez­nih nas spravi pokonci, ob shujševalnih kurah nam jo priporočijo, ker ima malo kalorij, a veliko vitaminov in mineralov, odlično jo lahko zamrznemo in potem mimogrede pogrejemo in imamo topel obrok.

Ampak tisto, kar je najpomembnejše, je njena simbolna vrednost. Topel krožnik goveje juhe namreč pove več kot tisoč besed. Pravi: Dobrodošel doma. Je prvi okus doma, brbotajoč izraz ljubezni, simbol stalnosti v času sprememb. Ko se naš družinski član po dolgem času vrne iz tujine – s študija, dela ali dolgega potovanja –, ga na mizi skoraj vedno čaka krožnik vroče zlato rumene juhe.

V času, ko so se jedilniki internacionalizirali, je goveja juha ostala skupni imenovalec nedeljskega kosila po slovenskih domovih. Nekdo je nekje dejal, da je »v hiši, kjer diši po juhi, mir«. Ne bi znala bolje povedati.

Potovanja, ki so postala velik del naših življenj, so nam prinesla kulinarična razvajanja, o kakršnih smo včasih le sanjali in jih občudovali v filmskih prizorih ali spektakularnih gastronomskih revijah, toda ne recite, da se vam še ni zgodilo tole: ste sredi »food« tržnice v azijski državi ali ravno grizljate ameriški hamburger, pico sredi Neaplja ali pa tradicionalni dim sum, ki ima na tripadviserju odlično oceno.

Vi pa ob vseh teh dobrotah pomislite, kako bi zdaj prijal krožnik župce, v kateri bi plavali koščki korenčka, okoli žlice pa bi se ovijali domači nudelci. Zato vsak klic iz tujine vzamem smrtno resno, sledi odhod k mesarju, na tržnico po zelenjavo in k potrpežljivemu kuhanju. Juha se kuha dolgo, kot odnosi, ki jih gradimo v življenju.