Ementalec, gorgonzola in jaz: življenjska pustolovščina v svetu sira

Vsakič, ko vlak zapusti postajo Rim Termini, mi skozi glavo švigne dvoje. Prvi je tisti občutek utesnjenosti, ki te prevzame, ko se zaveš, da je konec polet­ja, drugi pa strah, da polica nad sedežem ne bo vzdržala teže kovčka.

Obisk tržnice Testaccio je vsakič eden od vrhuncev obiska Rima. In vsakič sem začuden, kako je lahko tako kakovostna hrana toliko cenejša kot pri nas. Letos sva se še bolj spustila z vajeti, pod težo najinega nakupa se je vdalo kolesce na kovčku. In čeprav je uničen, se je splačalo. Doma sva si pripravila dobrote iz sveže zelenjave in sira ter jih poplaknila z vinom.

Tako sva si olajšala vrnitev v dnevno rutino, nekaj parmezana, pekorina in drugih dobrot pa je šlo za darila. Pred odhodom sva naletela na soseda apartmaja, ki ga najemava v Rimu, in se je pošalil, da ga spominjava na Italijane, ki so emigrirali v Združene države, saj so tudi oni prihajali s praznimi kovčki, vračali pa so se obteženi s hrano, kot midva predvsem s sirom.

Odkar pomnim, sem velik ljubitelj sira. Sprva se je moja ljubezen izkazovala bolj v količinah pojedenega sira, ne toliko v njegovi kakovosti ali okusu. Zame je bil sir najboljša stvar na svetu, če so imeli v restav­raciji na jedilniku ocvrtega, mi ni bilo treba niti pomisliti, kaj bom naročil. Eden mojih najlepših spominov na mladost je, kako jem toast s sirom, ki se vleče in ne odtrga, čeprav imam rokice že do konca iztegnjene. Smejim se in ponosno kažem drugim za mizo, kaj mi je uspelo.

Prvi sir, ki sem ga poznal po imenu, je bil ementalec. Ta mi je tudi predstavil črni poper. Enkrat me je čuvala teta Barbara, ki je rekla, da bova imela za kosilo sirove luknjice, potem pa mi je dala v roko žlico, me posedla pred prazen krožnik in rekla dober tek. Razočaranje je bilo veliko, ker sem se resnično veselil nečesa iz sira. Kljub temu sem si ta obrok zapomnil za večno, tako da je očitno bilo nekaj na tem.

Potem, veliko pozneje, ko sem poučeval biologijo, sem učencem povedal, da luknjice v siru nastajajo zaradi plinov, ki jih izločajo bakterije, ko se prehran­jujejo z mlečnimi beljakovinami. In dodal, da so luknje v siru pravzaprav prdci bakterij. Pri pisnem preverjan­ju znanja so prav vsi pravilno odgovorili na to vprašanje.

Prehod od ementalca k drugim sirom je bil dolg in mukotrpen proces. Po eni strani ni bilo potrebe najti česa drugega, ker je bil ementalec popoln za vse priložnosti. Prvi je preboj uspel mocareli, ker je bila pač na pici. Spominjam se, da sem se izbuljenih oči čudil, ko sem prvič videl te bele kroglice, ki se na zraku hitro posušijo, na pici pa postanejo prava poslastica. Naslednja je bila na vrsti gorgonzola, plesniv sir, ki ni pokvarjen.

Kako je to mogoče? Ker ga je jedel oče, sem ga moral tudi jaz. Sprva mi sploh ni bil všeč, preslan, blago ogaben, ampak sem se navadil in ga vzljubil. Naslednji šok na moji pustolovščini v deželi sira je bilo odkritje, da ga lahko pridelaš tudi iz mleka drugih živali, ovc in koz. Ali pa mešaš različne vrste mleka.

Ja, to je bilo že na povsem novem nivoju. Spotoma sem izvedel, da je tudi skuta sir. Cel svet je postal sir in tudi luna je iz sira. Prav vsak nov tip sira sem hitro vzljubil in posvojil. Edino tisti oranžni posušeni podplat od sira, ki ga dajejo v slavni mreži hitre prehrane v svoje hamburgerje, me je popolnoma in v celoti razočaral. Čista beda, izdaja.

Tudi letos sva v Rimu obiskala lokal Beppe e i Suoi Formaggi, se sprehodila čez ploščo različnih sirov in nekaj dobrih vin. Pričakoval bi, da bom z leti odkrival čedalje manj vznemirljivih sirov, da bo ponudba pošla, a je nasprotno. Ni videti, da bi zmanjkalo idej za nove teksture, okuse ali načine priprave. Ves ta čas pa ostajajo na voljo tudi dobri stari klasiki, edino ementalec je zdrsnil s piedestala, a še vedno ostaja kralj toasta.