Generacija, ki ne zna več krpati

Neredko se zgodi, da si hiter obrok privoščim, ko sedim za računalnikom. Pa niti zoprno mi ni: jem cezarjevo solato v papirnati skledi, ki jo kupim v trgovini, najbližji službi. Iztisnem čez omakico iz tiste dolge, palčki podobne embalažice, pomešam z vilicami, ki jih hranim levo od računalniškega zaslona. Le to si privoščim, da med malico praviloma ne delam nič za službo. Raje prebiram in klikam kaj kratkočasnega: iščem superge na razprodajah, se smejim videom z mački in podobno.

Včasih me pa potem le prešine, kaj bi si o takem načinu prehranjevanja mislili recimo pred stotimi leti. Pred očmi mi kot hologrami zaplešejo zgodbe, ki mi jih je opisovala tašča. Vse življenje je bila po duši pripadnica visokega meščanskega sloja. Vedno sem sumila, da mogoče malo pretirava z bliščem in opisom strogih manir, ki so bile bistveni del protokola za mizo. Saj veste, ko se oddaljujemo od mladosti, nekako začnemo potencirati vse, kar se nam je takrat dogajalo: povzdigovati dobro in pozabljati nevšečnosti. Ko se je poslovila, smo v velikih alt deutsch omarah našli ogromno zalogo na rob zloženega in poškrobljenega kuhinjskega tekstila. In takrat sem dojela, da je moralo biti vse to, kar je pripovedovala, res.

Na enem kupu so predpasniki in trakovi, ki so jih nosile gospodinjske pomočnice. Porumeneli, a še vedno prefinjeni. Prosojna čipka, ki zanesljivo ni bila namenjena, za kar danes predpasnik uporabljam sama: da zadrži madeže, ki jih ustvarim čisto pri vsakem kuhanju, za nameček pa si vanj obrišem še roke.

Drug visok kup: damaščanski prti. Še vedno brezhibno zlikani, gosto tkano blago, z diskretnimi orientalskimi vzorčki. Za vsakega za mizo iz enakega blaga tudi ustrezen prtiček, pa še nekakšna tekstilna »ovojnica«. Mislim si, da so bili v njej zloženi prtički, morda dodan tudi pribor.

Tu je brez števila prtov in prtičkov, ki so okrašeni vsak na svoj način. Najmlajši s križci, najstarejši s čipko, vmes richelieu, pa izvezeni vzorčki, za vsak letni čas, še posebej bogati pa za praznike. Še vedno je moja najljubša božična namizna dekoracija prav iz tega kupčka: prt z izvezenimi listi praproti. Ko se približujemo koncu dvajsetega stoletja, se slog spremeni. Pod rokami sem začutila sintetiko, ki se mi je zoprno zatikala v vsako rasko na dlaneh. A še vedno vse izvezeno, dasiravno mislim, da je bilo to že strojno.

Ko sem pregledovala to »balo«, pa sem ugotovila še nekaj: večino prtov in drugih kosov je čas načel že v prejšnjem stoletju: skoraj v vsakem je bila kakšna luknjica, a tako pazljivo in natančno zakrpana, da sem mnoge opazila šele, ko sem z užitkom z dlanjo potegnila čez tkanino – in začutila drobno napako v svilnem toku niti. Tudi take sem našla, ki so bile prejšnjim rodovom očitno tako pri srcu, da so jih popravljali znova in znova, dokler otočki iz sukanca niso skoraj prevladali in postali večinski material.

Ko tako sedim za mizo, pišem tole, po eni strani razmišljam, kako bi ob tem pojedla še zajtrk. Po drugi strani pa ne morem, da ne bi občudovala te življenjske filozofije preteklih generacij: privoščili so si lepe, drage stvari, jedli za mizo, pripravljeno kot za kralje, se tako tudi obnašali – ko pa se je kaj izrabilo, strgalo, poškodovalo, tega niso zavrgli in leteli kupit novo. Kljub gosposkosti jim ni bilo pod častjo, da so krpali in popravljali. Mi, nove generacije, pa še takih spodnjic nimamo več, da bi bilo mogoče zamenjati elastiko. Ko popusti, jih lahko vržeš le stran.