Kaj se zgodi, ko moraš vsak požirek vode najprej prekuhati

V našem kraju nas je zadelo onesnaženje vodnega vira in s tem povezano obvezno prekuhavanje vode. To je eden tistih trenutkov, ko zares na dolgo in široko razmisliš o besedi samoumevnost. Tej posvečam tokratni uvodnik.

O neoporečni vodi se na našem koncu zadnje čase pogosto pogovarjamo, pri čemer se v razpravo vplete vse od turistov, ki so preplavili planšarsko dolino, kamor kanalizacija ni segla, do ljubiteljev ledenega namakanja. Ti svoje pustolovske želje prinesejo v čudoviti tolmun, ki ga tvori naša reka prav pri svojem izviru. Tu in tam se v debate vmeša gnojevka, s katero polivajo rodovitna polja v dolini, industrije pa je na tem koncu že tako malo, da se je tudi v teh polemikah nekako izgubila kot vir problema.

Zadeva je, milo rečeno, zagatna. Takole pa je, za vse, ki s tem nimate izkušenj.

Popolnoma sproščen si le zjutraj, ko piješ kavo – ta je namreč brez dvoma narejena s prekuhano vodo. Tu bi se že znašli v težavah ljubitelji sodobnejšega načina, ki vključuje hladnejšo ekstrakcijo, bog ne daj, ledeno. Pri zajtrku si postrežeš le sadje, ki ga je mogoče olupiti, ali domače, če seveda ni bilo škropljeno, kajti gnusi se ti misel, da bi ga opral. Nenadoma postaneš živčen, ker ne veš, ali si nisi morda iz navade splaknil žličke pod tekočo vodo.

Pred novim problemom se znajdeš že malo pozneje, pri umivanju zob: kako namočiti krtačko, kako si splakniti usta, umiti obraz? Ali lahko to narediš pod tekočo vodo in si potem s prekuhano le vse skupaj splakneš. Tudi pri prhanju je slab občutek, kajti ne veš, kaj teče po tvojem telesu. Mene še posebej spreletava, ker sem nekoč v daljnovzhodni državi dobila enega od teh virusov, in ta spomin še vedno lebdi nad mano kot moreče sanje, v katere se nikakor ne bi rada vrnila.

Naprej: preden greš v službo, si moraš pripraviti dovolj prekuhane vode za popoldne, ko se boš vrnil iz službe in ne boš imel časa čakati, da bodo ogromni lonci zavreli. To vzame kar precej časa in energije – vsakršne. Celo stanovanje se kopa v sopari, ker napa ne zmore tolikšnega navala naenkrat. Ko se vrneš domov, začneš pripravljati kosilo in najprej ugotoviš, da ti bo prekuhane vode hitro zmanjkalo: veliko je boš porabil za izpiranje solate in ne nazadnje za to, da boš med kuhanjem očistil delovne površine.

Vmes si znova privoščiš edino stvar, ki ni sporna in ki te malo opomni, s kakšno samoumevnostjo sprejemamo infrastrukturo življenja v 21. stolet­ju: venomer dostopno pitno vodo, elektriko, ogrevanje in podobno. Spiješ, skratka, kavo ali čaj, in če si pameten, nameniš nekaj časa za artikuliranje hvaležnosti nad tem, kaj vse v življenju imamo in jemljemo kot samo po sebi umevno.

Ko se eden od teh členov izmakne, nenadoma trčiš ob težave tudi tam, kjer jih ne bi pričakoval, kajti vse je med seboj povezano in prepleteno. Tkanina našega življenja je sestavljena iz tisočerih drobnih nitk, ki pa morajo biti na svojem mestu. Ko sem ravno pri tkanini: ko enkrat podvomiš, kaj plava v vodi iz vodovoda, si negotov tudi glede pranja v pralnem stroju. Ne vem, morda gre za čisto drugo napeljavo, drugo vodo – ampak po dolgem času znova pomisliš, ali bi moral perilo prekuhati oziroma prati na devetdeset stopinjah Celzija. Vsaj belo, kot nas je spomnila zdaj že znamenita avtobiografija.