Kako so me učili piti vino

Pred kratkim je ljubezniva dolinka, ki so ji dali ime po slovanski boginji pomladi Vesni, ponujala zadnje jesenske posladke pred zmrzaljo, grozdje, ki ga prepoznaš tudi z zavezanimi očmi. Nabiti grozdi dišeče izabele, sladke in sočne, so se smejali izpod gosto prepletenega venca v krog zasajene trte, ki čez poletje v kotičku, varno skritem očem mimoidočih in soncu, ponuja hladno senco in mir. Bogata letina bi dala kar nekaj vina ali soka, če bi grozdje stisnili, pa ga raje zobajo in radodarno ponujajo tistim, ki ga imajo radi.

Meni se je med nabiranjem zrelih grozdov, ki na hladnem zdržijo vse do zime, stožilo po nekdanjih brajdah, ki so se v tem času šibile pod težo plodov. Vsaka hiša, malo kmečka in malo delavska, na Ptujskem in Dravskem polju, po dolinah med haloškimi in slovenskogoriškimi griči, je bila osenčena in ozaljšana z brajdo, na kateri je večinoma rasla izabela, pa tudi jurka, pri kovačiji, kamor sem kot predšolsko dekletce z našega hriba hodila po mleko vsak dan, pa so imeli čisto posebno trto v brajdi – francoski gemaj.

Kovačev oče je davno pred mojim rojstvom prijateljeval z mojim dedkom, oba sta imela vsak na svojem bregu – tako strmem, da se je bilo treba prijemati za akacijeve kole, ko si šel navkreber – majhen vinograd, zasajen z žlahtnimi sortami, kjer je, v mešanici lapornate in ilovnate zemlje, ves dan na žarečem soncu, z razgledom do Pohorja, zraslo tako dobro grozdje, da sta možakarja naredila vino, ki ga je vsako leto vinski trgovec z Dunaja po pokušini vsega – mogoče petsto litrov – kupil in odpeljal v cesarsko mesto.

In tako je dedek, krepak in visok devetdeset­letnik z močnim glasom, tudi gemaj z brajde obral in naredil nekaj litrov vina. »To moraš poskusiti,« mi je rekel. Pri mojih petih letih vino ni bilo ravno moja najljubša pijača, ampak star mož, visok kot drevo in z glasom kot grom v poleti nevihti, čeprav s prijaznim nasmehom na bronasto zagorelem razbrazdanem obrazu, mi je vlival mešanico strahu, spoštovanja in radovednosti.

Ker ni bil pijanec in tudi otroka ni hotel spriditi, mi je v najmanjši štamprle natočil mogoče žlico svojega dragocenega pridelka. Še danes vem, da je bilo vino gosto in temno kot bučno olje in, na moje veliko presenečenje, sladko, mogoče tudi malo trpko, kar mi je bilo itak všeč, ker smo nenehno stikali po grmovju in od pomladi do jeseni obirali divje češnje, z gostim trnjem ograjene divje robide, črni trn, šipek, nešplje in drugo trpko sadje.

Čeprav so po nekaterih ocenah znanstvenikov, ki se ukvarjajo s proučevanjem vinske trte, trto začeli gojiti že pred 12.000 leti, pred 6000 leti pa tudi predelovati grozdje, se je usodna sprememba zgodila pred dobrimi sto petdesetimi leti. Komaj nekaj več kot milimeter velika živalca je v nekaj desetletjih preoblikovala podobo Evrope bolj kot veliki vojskovodje pred tem in po tem ter z velikimi pljuski migrantov za zmeraj spremenila tudi življenje v čezmor­skih deželah.

Trtno uš so iz Amerike prinesli v Francijo in kot požar se je razširila po Evropi. Najprej je opustošila francoske vinorodne pokrajine. V nekaj letih je več tisoč francoskih kmetov naredilo samomor, številni vinogradniki in težaki, ki so se preživljali z delom v vinogradih, pa so šli iskat kruh čez lužo. Do naših krajev je uš potrebovala celih dvajset let, toda do konca stoletja je enako učinkovito izpila sokove starih sort vinske trte kot prej v Franciji. V Dalmaciji še danes pravijo, da je zaradi uši zapustilo otoke več ljudi kot zaradi katerega koli drugega vzroka.

Preden so si vinorodni kraji po prvi svetovni vojni opomogli in preden so zrasli z novimi podlagami zasajeni vinogradi, so ljudje sadili stare dobre samorodnice, med katerimi je zaradi bujne rasti in bogatega obroda izabela prednjačila, šmarnica pa si je pridobila sloves »norega« vina. Te zdaj skoraj ni več, izabela pa se mogoče vrača, kot nostalgičen ostanek in nezahtevna, bujna trta za senco, ki povrh vsega rodi odlično grozdje. Tudi dušenemu rdečemu zelju ob martinovi gosi da čudovito aromo.