Martinovo je tudi praznik zemlje, družine in spominov

Martinovega v mojem otroš­kem domu nismo nikoli praz­novali – živeli smo na obrobju velikega mesta, ne vinskih goric. V bližini je bilo Gospodarsko razstavišče, zato je bil za nas glavni dogodek, povezan z vinom, sejem. Ugledna prireditev, mednarodna, zgodovinsko pomembna, celo Tito ga je obiskoval in ga tam dajal na zob, čeprav zaradi sladkorne bolezni ne bi smel. Tudi marsikdo drug ne bi smel, pa je – ko smo se s starimi zelenimi mestnimi trolami v času vinskega sejma peljali mimo razstavišča, je bilo tam nadležno veliko opotekajočih se ljudi.

Lepšo plat vinskih praznikov sem spoznala šele v družini, v katero sem se primožila. Soprogove daljne korenine segajo na veliko različnih koncev Slovenije, prav vsi pa so vinorodni. Če bi naredili družinsko vino, bi bilo to eno tistih, ki jim lahko rečemo le namizno, kajti to bi bila zvrst iz primorskih in podravskih vin, več vinorodnih okolišev bi bilo vpletenih.

Najbolj glavna v družini za vino je bila moževa babica, z vinogradi v Slovenskih goricah in utečenim poslom. Kot se je pokazalo pozneje, so bile njene najbolj redne in zanesljive stranke gorske koče. Na ta čas še vedno spominjajo stari sodi, ki jih skladiščimo doma – ni jih veliko ostalo, zato se nekako ne moremo odločiti, da bi jih nekam »pospravili«, kajti zdi se nam, da bi s tem pozabili kos družinske zgodovine.

Je pa to vinogradniško ozadje pripomoglo, da se je martinovo vedno praznovalo skrajno resno. Skoraj bi prisegla, da je bila moja nova družina prva, v kateri se je prav zaradi praznika včasih pripravljala tudi gos, redno pa raca – pred tem sem jo jedla samo v kitajskih restavracijah. Lepa in spoštljiva praznovanja so to od nekdaj bila in tudi jaz, ki sem zdaj glavna kuharica v družini, rada tej tradiciji podaljšujem rok trajanja.

Čeprav me vino zanima in ga cenim, pa zame, ki nisem iz vinorodnih krajev, intimno to ni praznik (samo) vina, ampak praznik jesenskih darov kar tako in takšna je takrat tudi naša miza. To je čas, ko je na koščku zemlje, kjer poskušamo pridelati tudi nekaj svoje hrane, vse pospravljeno, predelano in prst počiva v pričakovanju zime in pozneje pomladi, ko se bo vse začelo znova.

Zelje, če ni že naribano, je vsaj že očiščeno in čaka, da bo naslednjih nekaj mesecev deležno blagodejne laktofermentacije. Enako pot namenimo nekaj manjšemu kupčku repe. Por je očiščen in naložen v skrinjo, kjer se gnete z vsaj desetimi vrečkami vnaprej pripravljene domače jušne zelenjave, pospravljene z njive. Fižol, oluščen, je tudi v skrinji, da ga ne bi napadli hrošč­ki. Jabolka v gajbicah, radič za zimo presajen v rastlinjak, prav tako veliki šopi peteršilja. Zraven bogat motovilec.

Le na enem drevesu navadno še pustimo sadeže: z golih vej žarijo majhni trdi kakiji, ki jih vse do prve zmrzali obiramo kar sproti. Vse to bo našlo prostor na naši martinovi mizi, skupaj s tem receptom, ki ga je pripravila Jasmina Pirnar Krope: perutnino s klobasami in fižolom, krepkim, bogatim in slastnim loncem, zaradi katerega se mi pocedijo sline, če samo pomislim nanj.

Takoj ko pospravimo mizo za martinovo gostijo, pa se pri nas doma začne razmišljanje o tem, kako se bomo veselili za decembrske praznike. Prazniki so nekaj pomembnega: življenju dajo ritem in nam venomer ponujajo priložnost, da se za trenutek ustavimo in smo hvaležni za vse, kar nam je čas dobrega prinesel. Vredno izkoristiti ...