
Postanite naročnik | že od 14,99 €

Odkar sem ga spoznala, me je Miha Istenič presenečal. Vedno v pozitivnem duhu, le za konec me je, ne po svoji krivdi, žalostno šokiral, ko se je pred nekaj dnevi poslovil. Pri dvainšestdesetih letih je bila to res veliko prezgodnja smrt. V meni je vzbudila več vrst obžalovanja. Žal mi je bilo zaradi zagona pri vinu, ki ga je imel. Žal mi je bilo tudi zaradi tega, ker je bil uporno samosvoj, tak tip človeka, zaradi kakršnih je svet bolj pisan. Pa tudi zato mi je bilo žal, ker sem imela ves čas nekje v ozadju, na namišljenem listku z opravili, še veliko vprašanj, o katerih sem se hotela pomeniti z njim, pa jih nisem zastavila, vedno je bilo nekaj, kar se je zdelo nujnejše.
Na primer: hotela sem, da bi mi še kdaj na dolgo in široko razlagal o svojih mladih letih, ko je deloval kot menedžer na slovenski alternativni glasbeni sceni. Zaradi tega je dobil vso mojo pozornost že, ko sva se spoznala: po naključju sva obsedela na sosednjih stolih na nekem gastronomskem dogodku in je začel razpredati o punk bendu Lublanski psi, nadaljeval s svojo kariero v ragbiju in ameriškem nogometu. Kar me je po celodnevnem pomenkovanju o hrani in vinih precej, hm, poživilo ...
Presenetil me je pred dvema letoma, ko smo se peljali na Bizeljsko, ker so pri Isteničevih napovedali menjavo generacij – pa smo med potjo izvedeli, da bodo eno, po svoje, preskočili. Miha, ki je vse življenje skrbel za trženje v družinskem podjetju prvih zasebnih pridelovalcev penin v Sloveniji, je vodenje, ki naj bi ga prevzel po očetu, kar prepustil svojima zelo mladima sinovoma, sam pa se je razglasil za kmeta in vse popoldne pokal vice o tem, kako je malo manjkalo, pa bi postal »mladi« prevzemnik, in vlekel vzporednice s princem Charlesom.
Presenetil me je tudi s svojo zadnjo kolumno – pisal jih je za portal O vinu – z naslovom Peneče se vino pozicionirati nad penino je nevarno dejanje. Za večino bralcev čisto akademska tema, zanj ne: »To je moja zadnja kolumna. Ne zato, ker nimam več kaj povedati ali sem se naveličal pisanja; ne zato, ker s pisanjem kolumn ne premikam gora, ampak zato, ker kolumne preveč spreminjajo mene. Ko se lotim argumentirane vsebine kolumne in je ta enkrat zapisana, postane neizbrisna za vse večne čase. Zgornja kolumna je tako vplivala name, da sem se trdno odločil, da se poslovim od nadaljnjega pisanja in se zahvalim vsem, ki ste me radi brali.«
Pri dvainšestdesetih letih je bila to res veliko prezgodnja smrt. V meni je vzbudila več vrst obžalovanja. Žal mi je bilo zaradi zagona pri vinu, ki ga je imel. Žal mi je bilo tudi zaradi tega, ker je bil uporno samosvoj, tak tip človeka, zaradi kakršnih je svet bolj pisan.
Med decembrskimi prazniki sem prvič svojo klet založila s steklenicami brezalkoholnih vin, tudi mehurčkov. Saj ne rečem, vsa moja omizja so zanimala, odpirali in okušali smo jih s pristno radovednostjo. A ne bom niti rekla, da smo v njih zares uživali – nihče ni ničesar pljunil ven, res pa je tudi, da vsaj ena od teh steklenic še vedno prav žalostno stoji v hladilniku in najbrž ne bo končala v kozarcu, tako da se moram kar strinjati s sogovornikom iz današnje številke: »Nismo še tam.«
Hecno: kupovala jih pa še bom in ne le v suhem januarju, kajti ne samo da alkohol fiziološko vse težje prenašam, tudi posebne potrebe ne vidim, da bi ga morala. Če že, potem vrhunsko in malo, sicer pa bom vesela, če bodo razvijalci zamešali čim več novih pijač, ki bodo imele enako sposobnost, da me spravijo v razmišljanje, razčlenjevanje okusov, ležerno uživanje brez pijanosti. No, tudi o tem sem se še nameravala pomenkovati z Miho Isteničem, ki je tako pijačo že dal na trg.
Komentarji