Recept proti januarski melanholiji: barve na krožniku

Usoda najbolj depresivnega dne je bila za leto 2026 dodel­jena 19. januarju. Nekako se je ustalilo prepričanje, da na tretji ponedeljek v januarju izplavamo iz radostnih meglic decembrskih praznikov, nekateri v tem času že popustijo pri dobrih novoletnih sklepih, pa še vreme je takšno, da si z njim ne moreš kaj dosti pomagati. Težko je oporekati dejstvu, da januar v sebi nosi nekaj melanholičnega občutka: vsi smo po svoje samo hrčki v kolescu, ki ga je treba nenehno poganjati, največkrat zato, da zgolj ostanemo na mestu. Tu je zato moj recept, kako ohranjam veselo razpoloženje: s hrano je povezano.

***

Med darili, ki smo jih kot družina dobili pred nedavnimi prazniki, je bil tudi set štirih globokih krožnikov: žive barve in veseli vzorci, čisto drugače od vsega, kar smo imeli v kredenci do zdaj. Menim, da so bili predvideni kot bovla, v kateri se pripravi zajtrk, kajti dodane so bile tudi štiri majhne vrečke granole.

Vsak od domačih si je izbral svoj krož­nik, svojo barvno kombinacijo. Moj je temno moder po obodu, notran­jost pa ima rdeče ornamente. Nekako veselo daljnovzhodno vse skupaj deluje: kot večer pod palmo, na tajskem otoku, ko srkaš kokosovo vodo iz oreha in ješ pad taj. Čisto drugače kot umetniško posodje, ki sem ga cenila do zdaj in je v nevtralnih zemeljskih barvah, ki so – menda – sporočale, da je hrana v njem neka višja filozofska oblika, skoraj nekaj meditativnega.

Že prvič, ko sem namen novih krožnikov prilagodila in jih uporabila za kosilo, se je zgodilo nekaj krasnega – vsa hrana, ki se je znašla v njih, je delovala bolj veselo, bolj mlado, zdravo, vitaminsko, bolj živahno, pa čeprav je bila odločno iz zimskega repertoarja, kamor uvrščam enolončnice tipa jota ali bujta repa, notranjska kavra in podobno. Žive barve na krožniku pa poživijo tudi duha, sem ugotovila. Tako navdahnjena sem namreč začela kuhati malo drugače. Domov sem znosila cele vreče sveže zelenjave in jo pripravljam tako, da na krožniku zmeraj nekaj žari in hrusta. V majhni trgovini, skriti v pasaži, kamor zaide le redkokdo, sem kupila odličen in skrajno poceni rezalnik in zdaj spreminjam solate tako, da so ne le pisane, ampak je na velikem pladnju pomešanih tudi več različnih majhnih oblik: od palčk, kroglic, ploščic ... Vse skupaj me spominja na škatlico s pisanimi plastičnimi geometrijskimi liki, ki smo jih zlagali v prvem razredu osnovne šole, pred petinštiridesetimi leti.

In še nekaj, zaradi česar mislim, da me bo depresivni ponedeljek obšel: v službi imamo skupino ljudi, ki nas veselijo iste stvari – in tako smo že naročili celo goro semen, da bodo naši vrtovi pisani, lepi in zanimivi, grenke pomaranče, iz katerih bomo izdelovali bleščečo kristalno marmelado, citrone v velikosti otroške glave, deset kilogramov limon, pa veliko vrečk semenskega krompirja, vse v najbolj nenavadnih barvah, od roza, vijoličaste, skoraj črne, snežno bele, rumene ...

Mi doma zdaj čisto vse jemo iz novih krožnikov, le goveja župa v njih ne deluje najbolj prav, zanjo bolj pridejo v poštev tisti stari, z rožicami, že vsi pobunkani, saj so bili del poročnega darila, porcelanskega seta. Hecno, kako velik vpliv imajo očitno na nas barve, koliko mladega življenja so sposobne vdahniti v sivino vsakdana. Mi smo z njimi dobili zagotovilo veselega januar­ja in šele zdaj vidim, kaj pomeni, ko za kakšno darilo pravijo, da kar ne neha dajati.

Besedilo je uvodnik Karine Cunder Reščič iz tiskane OK.