Večerja v novem petzvezdičnem hotelu za 76 evrov

Istra je od tega poletja bogatejša za novo arhitekturno in gastronomsko zvezdo. Na mestu nekdanje vojaške baze je zrasel kompleks Heritage & Resort Hotel Monumenti, ki s svojo plažo, marino, bazeni, kongresnim centrom in elegantnimi sobami obiskovalca na vsakem koraku spomni, da luksuz ni le stvar estetike, temveč tudi izkušnje. Naložba, vredna 85 milijonov evrov, je odmevala še pred odprtjem – tudi zaradi vprašanja, kdo bo stal za štedilnikom v njegovi restavraciji.

Odgovor je razveselil vse poznavalce istrske kulinarike: glavni chef je postal Franko Mocko, eden tistih kuharjev, ki svoje zgodbe piše z ljubeznijo, potrpežljivostjo in brezčasnim spoštovanjem do tradicije. Mockova zgodba se začne v otroštvu – pri osmih letih, ko je v kuhinjah svojih non v Pulju in Poreču prvič očistil lignje in se zaljubil v vonj po morju in maslu. Od takrat je minilo skoraj pol stoletja in iz radovednega dečka je zrasel v kuharskega mojstra, ki danes ustvarja avtorske interpretacije mediteranske kuhinje, temelječe na pristnih, lokalnih sestavinah.

Njegov pristop je preprost in hkrati sofisticiran: iskrenost na krožniku. Z ekipo dvanajstih kuharskih strokovnjakov, ki jih sam imenuje »dar z neba«, ustvarja menije, kjer se prepletata tradicija in sodobnost, okus in zgodba, disciplina in domišljija. Mocko verjame v dialog z gosti – iskrene povratne informacije razume kot začimbo, brez katere ni rasti. »Naj jedi govorijo same,« pravi, in res govorijo.

Ko smo jih okusili, smo razumeli, zakaj.

Začeli smo z cevichejem iz jadranskih škampov in bele ribe, mariniranih v citrusih in začinjenih s pikantno mešanico v kremi iz avokada in semen. Krožnik, ki bi si ga zapomnili tudi v katerikoli svetovni metropoli – uravnoteženost tekstur, temperatura in nežno plastenje okusov, ki se razpre kot morski val. Pikantnost se umiri v kremasti hladnosti ribe, rezultat pa je eksplozivna, a harmonična izkušnja.

Sledila je kremna juha iz kozic in školjk – gosta, topla, z nežno paradižnikovo osnovo in vinom, ki daje globino. »Tako bi kuhale naše none, če bi imele sodobno tehniko,« smo se strinjali.

Namesto glavne jedi smo naročili še raviole s škampi, preliti z omako iz žajblja, masla in Capo malvazije, posute s pinjolami. Krožnik, ki diha Sredozemlje – maslo objame testenine, vino doda rahlo kislost, žajbelj in pinjole pa toplino in prefinjen zaključek.

Če bi imeli še kanček prostora v želodcu, bi brez pomisleka naročili riževe kroglice z grdobino in črnim tartufom – kombinacijo, ki že po opisu obljublja razkošje tekstur in arom. A smo tokrat sledili chefovemu nasvetu in pustili prostor za sladek finale.

Odločitev ni bila lahka – vsaka sladica je zvenela kot skušnjava zase – a nazadnje smo izbrali Tres Leches s pistacijo, obilno prežeto z rumovim likerjem in dopolnjeno z zajetnim koščkom bele čokolade.

Rezultat? Sladica, ki ni le pika na i večeru, temveč razkošen epilog – preplet kremastega, oreškastega in rahlo opojnega. Nepozabno.

Hišno vino in oljčno olje prihajata iz družine Capo iz Brtonigle, kar restavraciji daje še dodatno noto povezanosti z lokalnim okoljem. Ob obroku smo nazdravili s kozarcem hišne penine Capo – sveže, aromatične, z nežnimi mehurčki, ki so se igrivo spajali z morskimi okusi večera.

Račun? 76 evrov. V kontekstu lokacije – petzvezdični hotel tik ob morju, avtorske jedi in natančna izvedba – skoraj skromna cena za izkušnjo, ki bi se lahko končala z Michelinovo zvezdico.

Franko Mocko je dokaz, da Sredozemlje ni le okus, ampak občutek – tisti, ko se ob koncu večerje nasmehneš in pomisliš, da je svet spet ravno prav zmeren, topel in slasten.