Andraž Poljanec: V hribih najdeš mir, kar se čuti tudi v glasbi

Andraž Poljanec je glasbenik in zagrizen hribovec, ki ima še posebej rad zimo in turno smuko. To je nekaj informacij, ki jih dobimo, ko preberemo krajši zapis o soavtorju novega planinskega vodnika Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke. A šele med pogovorom z njim je zaslutiti razsežnosti njegove zagledanosti v gore in glasbo. Z njimi mu je navsezadnje uspelo okužiti vseh svojih pet otrok.

Začeti pri otroštvu je morda res klišejsko, a pri Andražu Poljancu, timpanistu v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, je bila takrat, kot se zdi, res zapečatena njegova življenjska zgodba. Kaj je bilo torej prej: glasba ali hribi? Kot odgovarja sogovornik, je imela nekaj prednosti vendarle glasba, a ne prav veliko.

Mama, učiteljica klavirja, ga je pri štirih letih vpisala k uram tega inštrumenta pri zdaj že pokojni profesorici Darinki Bernetič. Ta si je zamislila čisto svojo metodo poučevanja, ki je tudi poimenovana po njej in posebej prilagojena za najmlajše – brez lestvic oziroma s takšnimi skladbami, da so bile lestvice skrite, kot Poljanec razkrije učinkovito ukano.

Na Konju

Le kakšno leto več kot takrat, ko se je začel učiti klavirja in se neločljivo povezal z glasbo, je imel, ko ga je oče peljal na Konja, dobrih 1800 metrov visoki vrh v Kamniško-Savinjskih Alpah. »Zelo dobro se še spomnim, da sva srečala planinca iz Bele krajine, ki me je del poti nesel, tako da mi ni bilo posebej težko,« dobrovoljno pripoveduje Andraž Poljanec.

Tako so začeli z družino (ima še sestro, včasih pa so za družbo vzeli s sabo bratranca) redno hoditi v hribe. To je bilo ljubiteljsko planinstvo, nič ekstremnega, dodaja, a dovolj, da se je v hribih sčasoma počutil kot doma. »Ta stik postane tako močan, da ostane za vselej. Povrhu vsega so vse te lepote zastonj. Ni treba, da si bogat, le odprte oči moraš imeti in vse to sprejemati. Za nagrado pa dobiš mir in energijo, kar se potem čuti tudi v glasbi. Vse to nekje pride na dan.«

Ob klavirju je kmalu začel igrati še flavto (in tudi dokončal študij na akademiji), vmes je še malo igral bobne, kot mimogrede navrže. Potem pa ga je profesor flavte Tomaž Buh, znani ravnatelj srednje glasbene šole in pozneje na Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, vprašal, ali bi ga morda zanimala tolkala. »Ta so me naposled povsem prevzela, prvič, ker je toliko različnih inštrumentov, drugič pa zato, ker so zelo dinamična. Tolkala so me na koncu pripeljala v orkestre.« Pa še eno ime je povezano z njegovo poklicno potjo; to je profesor Boris Šurbek, ki je bil nekakšna gonilna sila za tolkala pri nas in je tudi spodbudil skladatelje, da so začeli skladati za tolkala. Prav Šurbeka je pozneje nasledil v Simfoničnem orkestru RTVS.

Zimske noči

Še kot mladec se je Andraž Poljanec ob gorništvu spoznal z alpinizmom in skalo, a daleč najbolj ga je pritegnilo turno smučanje. Že od začetka srednje šole, ko je bila tovrstna smuka v nasprotju z današnjim časom še popolnoma nerazvita in temu primerno pomanjkljiva oprema, se je vzpenjal po zasneženih pobočjih in spuščal v dolino. Ta šport še vedno zasede večino njegovih prostih ur v zimskem času.

»Gore pozimi, to je res nekaj neverjetnega,« poskuša najti besede, da bi opisal svoje navdušenje. Zato ni nič nenavadnega, da je bil turni smuki posvečen prvi vodnik, ki ga je za Planinsko založbo PZS pripravil že pred dobrima dvema desetletjema, še v času tako imenovanih enciklopedičnih vodnikov. Ker je bil takrat še zaposlen v Operi, kjer je bilo veliko večernega dela, se je pogosto zgodilo, da je kar po predstavi krenil v hribe, do katerega od bivakov, tam prespal in zjutraj nadaljeval do vrha ter potem v dolino. »Noči v hribih so kot pravljica. Ko si sam sredi narave, čutiš neko globoko povezanost z njo.«

Ali pisanje vodnikov kdaj spremeni njegov pogled na hribe, turno smuko, mu ponovni »službeni« obiski kdaj postanejo breme? »Ne, nikakor,« nemudoma odgovori, »to je v resnici prav prikladen izgovor. Resda se mi zgodi, da si – ko je treba sedeti in pisati – rečem 'zdaj pa dovolj', toda ko čez čas dobim novo ponudbo in se zavem, da to potegne s sabo veliko terenskega dela, me znova premami.«

Za Planinsko založbo je poleg omenjenega vodnika Turni smuki (2003) pripravil vodnike Bohinj (2008), Julijske Alpe – južni del (2016) in v soavtorstvu z Romanom Tratarjem še Julijske Alpe: vzhodno od Soče in Pišnice (2021). Kot soavtor je sodeloval tudi pri izdajah vodnikov Kamniško-Savinjskih Alp (2004) in Slovenska planinska pot (2012, 2018, 2023) ter pred kratkim skupaj z Vladimirjem Habjanom spisal najnovejšega, Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke.

Pri tem doda, da marsikaj ne bi bilo mogoče, če ne bi imel podpore žene Andreje, psihologinje in psihoterapevtke, ki je s svojim poklicem posebnost v družini samih glasbenikov. Si pa z možem in petimi otroki deli ljubezen do hribov. Zato je bilo nekako samoumevno, da na njune izlete s sabo vzameta otroke.

Ne vrhovi, živali štejejo

Toda njihovo navdušenje se vendarle razlikuje od očetovega, ki je, kakor pravi, hribe dojemal bolj kot šport, pri tem pa srkal lepote narave in se navduševal nad razgledi. Otroke je na teh izletih prevzela narava, zlasti živali. »Če nismo srečali nobene, tura že ni bila ocenjena za uspešno,« se smeje Andraž Poljanec in navede primer: »Ko sem peljal najstarejšega, Luko, na Triglav, bi lahko prišla gor zelo hitro, a sva hodila od jutra do večera, saj sva kar naprej stikala za živalmi. Samo da je zaslutil, da bi lahko bili kje v bližini kakšni gamsi, sva morala prehoditi še dodatno pot.«

Nad opazovanjem narave in živali je navdušenih vseh pet otrok – najstarejši Luka ima 26 let, najmlajši Drejc 16, med njima so Nejc, Jon in Ema –, še dodatno pa se je to stopnjevalo, ko so šli na tabor Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (Dopps). Njihovi izleti so zdaj popolnoma prilagojeni opazovanju ptic in naravovarstvu, poleg vrhov so cilj tudi vrste ptic. Kot ponazarja sogovornik: če je v preteklosti sina še lahko nahecal, da oponaša zvok skovika, s čimer je izzval strašen odziv ptičje skupnosti, se zdaj po hribih premikajo tako rekoč neslišno. »Če tako hodiš, res veliko več vidiš,« izkušeni hribovec z začudenjem opisuje nove razsežnosti, ki so mu jih odstrli otroci. »Ves čas se učim od njih,« pravi, ne le o pticah, ampak tudi o spoštovanju do narave.

Vsi otroci so že zgodaj začeli obiskovati glasbeno šolo in tudi to seme je bilo dobro zasejano, kajti zdaj so prav vsi bodisi končali Akademijo za glasbo, še študirajo ali so na poti tja. Kot zdaj razmišlja sogovornik, je morda k temu prispevalo tudi to, da so že kmalu lahko igrali skupaj in oblikovali svoj mali orkester. Še posebej jih je to povezalo med pandemijo, ko je po njihovem domu odmevala glasba in so tudi oni pobrali inštrumente ter igrali podoknice sorodnikom in prijateljem. »Ko smo začeli igrati, so se balkoni naokoli kar hitro napolnili.« Otroci, podobno kot oče, sodelujejo v različnih glasbenih zasedbah, pri katerih pa je spet zaznati eno skupno točko: največkrat se imenujejo po vrstah ptic (na primer Gugutke).

Medtem seveda v različnih zasedbah hodijo v hribe. Ko Andraža Poljanca vprašamo po njegovih najljubših poteh, vselej najprej odgovori: Zima je zakon!