Če bi ta hip izbirali motiv za pravo zimsko idilo, bi se Belo jezero (Weissensee) na avstrijskem Koroškem gotovo uvrstilo med najlepše. V zimski različici namreč 12 kilometrov dolgo jezero postane eno največjih naravnih drsališč v Evropi, ki privablja ljubitelje narave, športnike in celo gurmane z vsega sveta. Specifična podolgovata oblika mu daje videz norveškega fjorda, ki ga tesno objemajo strme gore in gosti, neokrnjeni gozdovi.

Obertauern, smučišče na drugem planetu

Posebnost jezera ni le njegova velikost, temveč se skriva predvsem v izjemni kakovosti vode, ki dosega standarde pitne. Vidljivost pod gladino v sončnih dneh sega vse do globine šestih metrov, kar je v svetu alpskih jezer prava redkost. Da bi ohranili to neprecenljivo bogastvo, so domačini pred desetletji sprejeli stroga pravila, po katerih sta dve tretjini obale popolnoma nepozidani in zaščiteni, na vodni gladini pa so z izjemo linijske ladje prepovedani vsi motorni čolni na notranje zgorevanje.

Led zagotovljen, težava je lahko sneg

Ima pa jezero svoje posebnosti zlasti zaradi temperature. Poleti se segreje tudi do prijetnih 25 stopinj Celzija, pozimi pa se slika povsem obrne. Ko se temperatura vode bliža ničli, se ustvarijo idealne razmere za krepko ledeno ploskev. Najprej začne zmrzovati najmanj globok zahodni del, postopoma pa se ledena ploskev širi proti vzhodu.

V kolikšnem delu je jezero zmrznjeno, je tako odvisno od zimskih temperatur, vendar je v vsakih že več desetletij, globalnemu segrevanju navkljub, mogoče drsati. Najbolj jim jo lahko zagode le prevelika količina snega, saj ta s svojo težo ledeno ploskev povsem spremeni in jo naredi neuporabno. A k sreči je to izjemno redko.

Ledeno površino izkoristijo za različne aktivnosti. FOTO: Martin Steinthaler

Ko je jezero zaledenelo, se na njem razživijo vsi – od otrok do starejših, od zaljubljencev z roko v roki do družin z vozički. Na ledu potekajo drsalni izleti, hokejske tekme in tradicionalno ledno kegljanje (Eisstockschießen), pri katerem igralci brez pometanja mečejo posebne »štoke« proti tarči. Za obiskovalce brez lastne opreme je na voljo izposoja drsalk, pri čemer je zaradi velikega povpraševanja priporočljiva predhodna spletna rezervacija.

Prihajajo Nizozemci! Spet

Največjo preobrazbo kraj in jezero doživljata te dni, ko ju dobesedno okupirajo Nizozemci. Ta mirni kraj na 930 metrih nadmorske višine v osrčju Ziljskih Alp že od leta 1989 gosti legendarni dogodek Alternatieve Elfstedentocht oziroma Alternativno turnejo enajstih mest. Do zdaj je odpadel le štirikrat, dvakrat ga je prekinila epidemija covida, dvakrat pa predebela snežna odeja.

Največjo preobrazbo kraj in jezero doživljata v teh dneh, ko ju dobesedno okupirajo Nizozemci. FOTO: Joe Klamar/AFP

Na Nizozemskem imajo zelo razvito kultno drsalno dirko, ki poteka po zamrznjenih kanalih province Frizija, vendar zaradi podnebnih sprememb in vse milejših zim ti kanali le redko dovolj močno zmrznejo. Pravzaprav je naravnega ledu tako malo, da niti treningov ne morejo več izvajati na prostem, kaj šele da bi organizirali množično tekmovanje. Zadnjo pravo dirko v njihovi domovini so izvedli leta 1997, zato so nizozemski navdušenci začeli iskati nadomestno lokacijo v Evropi, ki bi zagotavljala varen in dovolj debel naraven led. Sprva so se po njej ozirali čez lužo v Kanadi, a na koncu ugotovili, da je to tako finančno kot organizacijsko prevelik zalogaj. Odkar so spoznali Belo jezero, poti nazaj ni več. Dobesedno so se zaljubili vanj.

Ta mirni kraj v osrčju Ziljskih Alp že od leta 1989 gosti legendarni dogodek Alternatieve Elfstedentocht oziroma Alternativno turnejo enajstih mest. FOTO: Joe Klamar/AFP

Belo jezero se je izkazalo za idealno prizorišče zaradi posebne mikroklime, ki omogoča nastanek najdebelejše naravne ledene plošče v celotnem alpskem loku. Čeprav je za prvo podrsavanje dovolj že desetcentimetrski led, ni nobena redkost niti pol metra debela ledena ploskev, kar omogoča varno gibanje tisočem ljudi hkrati. Nizozemci so jezero izbrali tudi zaradi dovolj velike površine, ki dopušča pripravo krožne steze, dolge do petindvajset kilometrov. To je ključno za izvedbo kraljevske preizkušnje, dvestokilometrskega drsalnega maratona, ki od tekmovalcev zahteva izjemno vzdržljivost in trmo. Najhitrejši 200-kilometrsko razdaljo premagajo v nekaj več kot petih urah. Rekord je pet ur in 11 minut.

Domačini so tujega športnega duha sprejeli z odprtimi rokami in celo razvili specializirano ekipo ledenih mojstrov, ki z unikatno strojno opremo skrbijo za popolno gladkost ledene ploskve.

Z drsališča na smučine

Regija poleg ogromnih drsalnih površin ponuja tudi tek na smučeh, na obrobju pa je še družinsko smučišče, ki sicer premore le šest kilometrov prog. A le dobre pol ure stran so že Mokrine (Nassfeld), največje smučišče na avstrijskem Koroškem. Čeprav je do začetka januarja tudi tam narava skoparila s pošiljko belega blaga, je smučanje mogoče že od 5. decembra, in to na skoraj vseh 110 kilometrih prog različnih težavnostnih stopenj. Mokrine imajo povsod sisteme za umetno zasneževanje, zaradi česar lahko smuko razpotegnejo vse do sredine aprila. Upravljavci smučišč se namreč zavedajo, da lahko vse manj računajo na naravni sneg. Ga je pa v zadnjih tednih nekaj vendarle navrglo, kar v kombinaciji z umetnim ustvari res dobre smučarske razmere.

Varnost je na prvem mestu, zato debelino ledene podlage redno preverjajo. FOTO: Joe Klamar/AFP

Mokrine veljajo za eno najbolj sončnih in razgibanih smučišč v Alpah, kjer se zima pokaže v svoji najlepši podobi. Posebnost je tudi, da lahko na jugozahodnem delu smučišča zavijemo v sosednjo Italijo, ne da bi se sploh zavedali. Tam se ne spajata le avstrijsko in italijansko ozemlje, temveč tudi kulinarika. A ta se ne ustavi v omenjenih dveh državah. Nič presenetljivega ne bo, če boste na meniju zagledali čevapčiče, pleskavice in druge južne specialitete.