Do najbližje postaje v povprečju 360 metrov
Letalo, s katerim sem potoval z Dunaja v Zürich, je zamujalo skoraj pol ure, a se nisem razburjal. Po pristanku na letališču Zürich Kloten sem, ne da bi zapustil letališki kompleks, pod zemljo odkorakal do železniške postaje. Vedel sem, da mi vsaj na vlak proti Bernu ne bo treba dolgo čakati.
Vozovnico sem kupil na Dunaju, za malo nižjo ceno kot v Švici, a še vedno ni bila poceni; stala je 51 evrov za 80-minutno vožnjo v drugem razredu. Zaradi zamude letala nisem ujel IC 8, ki je z letališča odpeljal ob 16.48, a razloga za nejevoljo nisem imel, saj sem se že ob 17.08 odpeljal z naslednjim hitrim vlakom, IC 1. Na dobršnem delu poti je vozil 195 kilometrov na uro, na glavno železniško postajo v Bernu pa prispel po voznem redu, ob 18.28. V hotelu mi je receptorka na mobilni telefon namestila še aplikacijo z vozovnico za mestni promet; v ceno prenočitve je bil namreč vključen javni prevoz v Bernu v času bivanja.
Skratka, ko prispete v Švico, se lahko zanesete na tamkajšnji javni prevoz, kjer koli v državi že ste. »Pri nas je vsak človek v povprečju 360 metrov oddaljen od najbližje postaje javnega prevoza,« je zagotovil Martin Nydegger, generalni direktor švicarske turistične organizacije. »Skoraj tretjina turistov se po državi vozi z vlakom. Natančen odstotek vem na pamet: 31,7,« je dodal.
Švicarska trajnost
To poletje bi radi k potovanju z železnico privabili še več tujih obiskovalcev, izumili so celo novo besedo, swisstainable, ki je kombinacija besed swiss (švicarski) in sustainable (trajnosten). Kampanja poudarja podnebno prijaznost, na primer, da se med potovanjem z vlakom med dvema mestoma sprosti 27-krat manj ogljikovega dioksida na potnika kot med vožnjo po isti poti z avtomobilom ali da ves železniški promet na svetu ustvari le 0,2 odstotka vseh emisij ogljikovega dioksida, ki jih povzroča promet. Švicarske državne železnice zdaj uporabljajo 90 odstotkov energije iz hidroelektrarn. Načrt je, da do leta 2025 dosežejo 100 odstotkov, pravi Nydegger.
V Zermattu, znanem alpskem turističnem središču, se številni turisti odpravijo z gorsko železnico do postaje Gornegrat. Od tam je čudovit razgled na legendarni, 4478 metrov visoki Matterhorn, ikonično alpsko goro. V vlake gornegratske proge so vgrajene tako imenovane rekuperativne zavore. Prek njih se kinetična energija vlaka pretvarja v električno in se akumulira med vožnjo navzdol. Tri vožnje navzdol tako zagotavljajo dovolj energije za skoraj dve vožnji navkreber.
V švicarskem javnem prometnem omrežju imajo pomembno vlogo tudi avtobusi, ki vozijo v kraje, kjer ni železniških postaj. Vse več je električnih, tihih. Tudi tramvaji vozijo po nekaterih mestih, v Zürichu, Baslu, Ženevi, Bernu in Neuchâtlu, po jezerih ladje in žičnice v planine.
Največ triminutna zamuda
Švicarji imajo zelo radi svojo železnico. Mednarodna raziskava, ki so jo izvedli konec prejšnjega desetletja, je pokazala, da se vsak prebivalec v povprečju pelje z vlakom 2505 kilometrov na leto (za primerjavo: prebivalec Avstrije jih zbere 1489, prebivalec Švedske 1415, Francije 1394, prebivalec Nemčije pa 1205). Celotno švicarsko omrežje javnega prevoza je dolgo 28.550 kilometrov. Vsak dan ga uporablja 6,6 milijona ljudi (Švica ima zdaj nekaj več kot 8,6 milijona prebivalcev). Leta 2020 je 89,5 odstotka potnikov švicarskih državnih železnic prispelo pravočasno, torej točno po voznem redu ali z manj kot triminutno zamudo. Švica ima tudi nekaj rekordov v javnem prevozu. Najdaljši železniški predor na svetu je novi predor St. Gotthard, dolg 57 kilometrov. Železniška postaja najviše v Evropi je Jungfraujoch, na 3450 metrih nadmorske višine. Najstarejša gorska proga na svetu je Vitznau–Rigi, zgrajena leta 1871. Linija podzemne železnice M2 v Lozani, dolga skoraj šest kilometrov, premaga večjo višinsko razliko kot katera koli druga na svetu. Začetna postaja Ouchy ob Ženevskem jezeru leži 336 metrov nižje kot postaja Croisettes na drugem koncu proge.
Ena vozovnica po vsej državi
Vendar Švica ni poceni. Frank je v zadnjem času zelo močan, poleg tega so v tej državi cene in plače veliko višje kot v sosednjih, Franciji, Italiji, Avstriji in Nemčiji, ki so vse v evroobmočju. A kdor zmore in je pripravljen plačati precejšnjo ceno za popolno svobodo potovanja po Švici, si bo kupil Swiss Travel Pass. Namenjen je tujim turistom, za 15 dni zapored v drugem razredu pa stane 429 frankov (307 frankov za mlajše od 25 let), kar je le nekaj evrov več, saj sta tečaja približno enaka. Obstaja tudi različica Swiss Travel Pass Flex, ki prav tako velja 15 dni, vendar ne zaporedoma, temveč za dneve po želji v mesecu dni, in stane 449 frankov oziroma 321 za mlajše od 25 let. Swiss Travel Pass oziroma Swiss Travel Pass Flex je mogoče kupiti ne le za 15, ampak tudi za tri, štiri, šest ali osem dni.
Avstrijska podnebna vozovnica
Tudi v Avstriji je od lanskega poletja mogoče kupiti tako imenovano podnebno vozovnico (Klimaticket). Za odrasle od 25 do 65 let stane 1095 evrov za leto dni, za mlajše od 25 let in starejše od 65 let pa 821 evrov. Velja za drugi razred vseh rednih javnih prevozov v Avstriji, od železnice do regionalnega in mestnega javnega prometa. Klimaticket je namenjena predvsem domačemu, avstrijskemu prebivalstvu.
Lastnik tega »švicarskega potnega lista« si lahko ogleda tako rekoč vso državo, saj potuje z vsemi rednimi medmestnimi in mestnimi vlaki, avtobusi, ladjami, tramvaji, metroji, pa tudi številnimi žičnicami vse dni njegove veljavnosti (doplačati je treba samo pri nekaterih panoramskih vlakih). Od St. Gallna na severovzhodu do Ženeve, ki je na skrajnem jugozahodu, se lahko z vlakom pripelje v manj kot treh urah in 50 minutah. Brezplačen je tudi vstop v več kot 500 muzejev.
Ko sem bil v Zürichu, največjem švicarskem mestu in velikem železniškem vozlišču, s številnimi hitrimi vlaki povezanem z drugimi švicarskimi mesti, sem se tako dopoldne peljal po Züriškem jezeru, popoldne pa z vlakom do mesta Zug, kjer sem si ogledal zanimive razstave v dveh muzejih. Z vidika optimizacije prevoza je še bolje, če lastnik takšne vozovnice prenočuje bližje geografskemu središču Švice, na primer v Luzernu, od koder se z vlakom večinoma v eni do dveh, največ treh urah pripelje do skoraj vseh pomembnih mest v državi. V enem dnevu lahko na primer obišče Ženevo, Zürich, Basel ali Lugano in se vrne v Luzern, ne da bi preveč časa prebil na poti.
