Gorenjec v Mehiki ne prihrani nič, a je vseeno lepo

Se še spominjate časov, ko si prišel k okencu turistične agencije in ti je zdolgočasena dama pod nos pomolila oguljen prospekt z bližnjimi turističnimi kraji? »Pa tukaj ga, prosim, poglejte, imam samo enega,« je rekla in vas pogledala iznad očal s starim okvirjem. Potem si se v sekundi moral odločiti, na podlagi dveh fotografij in treh stavkov. Včasih si zadel loto, spet drugič te je bolela glava, ker je bilo vse narobe. Zdaj je drugače.

Zlekneš se v naslanjač, odpreš elektronsko knjigo z neskončnimi stranmi in že si, kjerkoli hočeš. Izveš lahko vse: kakšne rjuhe uporabljajo v Vietnamu, zakaj je slabo vreme v Urugvaju, koliko časa traja let do Avstralije, kakšna je zares hrana v Mehiki ...?

Hrana v Mehiki? Še dva klika in letalska vozovnica za 760 evrov se je znašla v mojemu tiskalniku. Hiter način za taljenje prihrankov ...

Pa ni bila samo hrana tista, ki me je posedla v zadnji del skoraj praznega letala. Sonce, toplo morje, pobeg iz dolgočasnega vsakdana in nadpovprečno razviti in intelektualni Maji. Raziskovalna žilica je pokala od navdušenja.

Adijo, GPS, gremo mi po svoje

Cancun mi je bil všeč samo sedemnajst minut, kolikor je trajala vožnja od letališča do manjšega pristanišča. Nato pa sem veliko bolj užival v nočnem jahanju valov proti Isla Mujeresu. Tri dni čistega užitka in razvajanja v majhnem hotelu, ki je v imenu skrival besedico paradise. Devet gostov, za katere je skrbelo desetkrat toliko uslužbencev 24 ur na dan. Mehiških dobrot, ki nimajo nikakršne zveze s hrano, kakršno pripravljajo drugod po svetu, je bilo v neomejenih količinah. Vsako jutro, ko sem med tekom raziskoval otok, sem se bogu zahvaljeval, da me je tako obdaril.

Brez računalnika res ne gre. Pa ne da bi bil kakšen računalniški navdušenec – prej nasprotno. Ampak pri rezervaciji avtomobila in hotela v 130 kilometrov oddaljenem Tulumu pride še kako prav. GPS in zemljevidu sem se načrtno odpovedal. Bil sem zadovoljen z majhnim zemljevidom s turističnimi zanimivostmi, ki so mi ga v roke porinili takoj, ko sem stopil na mehiška tla. Mirno sem poiskal hotel. Vse se je še bolj umirilo ob pogledu na Casa Violeto. Neverjetna lokacija, prijetni bungalovi in restavracije, ki so se jih skoraj dotikali bučeči valovi. Jutro je razkrilo še snežno bel pesek in kristalno čisto Karibsko morje, ki je v daljavi zakrivalo Kubo in Haiti.

Tulum, neverjetna in ena prvih morskih utrdb starodavnih Majev. Vse je narejeno z največjo natančnostjo in preračunljivostjo. Maji pač niso ničesar prepuščali naključju. Sprehod pod vročim soncem me je vračal tisočletja nazaj, k njihovim bogovom. Res so bili posebni. Morje me je samo zmočilo, saj je za ohladitev pretoplo.

Obisk naravnega rezervata, in ne umetnega parka, mi bo vsaj še nekaj časa ostal v spominu. Akumal je precej prijaznejši od zabaviščnega parka. Želve so večje od gorenjskih, prave velikanske.

Ko sem brezskrbno raziskoval podvodni svet v toplem Karibskem morju, sem na obali ostal brez vsega! Samo v kopalkah sem nemočno tekal od enega policaja do drugega, oprezal za predrznežem, ki bi si upal storiti kaj takega, in na koncu žalostno spoznal kruto resnico. Okradli so me! Stvari sem vzel v svoje roke, saj policaji niso imeli časa. Brez uspeha. Brez znanja španščine in podkupovanja sem se lahko le poslovil od lepega deleža svojih stvari. Zanimivo, da me je še najbolj skrbelo za avto, ki cel ni bil niti pol toliko vreden kot vse moje stvari s fotoaparatom in telefonom vred.

Možakar z mastnimi lasmi in belo srajco, ki mi je prijazno posodil telefon, se je ob vsem tem samo nasmehnil: Welcome to Mexico, my friend!

»Ma, kakšen frend,« sem si mislil.

Mizica z belim prtom

Ves čas sem vedel, da sem se v Mehiko odpravil v deževni dobi, a šele sedmi dan sem to tudi občutil. Strehe iz palmovih listov nad prijetnimi bungalovi, brez elektrike in kanalizacije, niso bile kos sili narave, ki me je z grmenjem in bliskanjem odgnala iz čarobnega kraja. Da je ta čaroben, je dobro vedel tudi eden največjih mamilarskih bogov vseh časov, Kolumbijec Pablo Escobars. V neposredni bližini Case Violete si je dal zgraditi vilo. Še en fant z okusom, sem si rekel. No, takšnih tičev je tudi pri nas kar nekaj …

Bel avto italijanske znamke, brez radia, samo z luknjo v armaturi in z okni na kljukico je vozil po lepo urejenih in širokih mehiških cestah v notranjost Jukatana. V Valladolidu sem se ustavil samo za kosilo in se dogovoril za ceno sobe. Chichen Itza me je tisti dan bolj vlekla. Kar sekala je skozi turoben in deževen dan in me pričakala v soncu. Magično moč ima piramida, ki se dviga sredi ničesar, z natančno določenimi nameni.

Maji so vse skrivnosti mogočne gradnje odnesli s seboj, nam pa dali misliti. Zakaj so kljub razvitosti in napredku morali izumreti?

Zvečer sem se vrnil v Valladolid, na isti kraj in v isti hotel, kjer sem že bil. Dogovor o ceni je bil seveda pozabljen. Šele po desetih minutah angleščine – ki je moji duši prijala kakor materni jezik, saj sem končno lahko povedal kaj več kot Lepo je – malo španščine in veliko kriljenja z rokami sem vendarle dosegel ceno, za katero sem se dogovoril. Korektno: 25 evrov za sobo z zajtrkom v solidnem, urejenem in čistem hotelu.

Mesto je pokrila tema, le katedrala je bila še razsvetljena. Po naključju odkrita restavracija. Taka, kot jo vidiš samo v filmih; sredi mestnega vrveža, a zavita v tišino zidov, za katerimi se sliši zvok kitare in klavirja. Strežnega osebja več kot preveč. Vodnjak na sredini. Bujnega rastlinja je bilo ravno prav. Mizica z belim prtom je ponujala vse. Noč je imela resnično moč.

Ek Balam. Nov dan in še ena mojstrovina preprostih Majev. Še večja in še bolj ohranjena kot svetišče v Chicen Itzi. Strme stopnice so me vodile na vrh. Bil sem višji od dreves daleč naokoli. Lahko sem začutil moč prednikov, ki so vse pustili nedotaknjeno. Zlahka bi verjel, da so vse zgradili beli ljudje pred leti. Stopnice so me vodile po ruševinah in energija kraja je vplivala tudi na moje vedenje.

Jaguarjev pa raje ne hranite

Canote so me ohladile. Jukatan sploh nima rek, a vode je na pretek. Skozi goščavo me je popeljalo staro kolo, za kar so mi pobrali nekaj pesov, ki jih označujejo s priljubljenimi dolarji. Kolo in pogled sta se ustavila skorajda sočasno s sapo, ko se je pred menoj odprla široka in globoka jama. Simpatične črne ribice v sladko vodo niso spustile vsakega prišleka. Najbolj nori smo najbolj uživali.

Dolga vožnja mimo vseh domačih izdelkov in pridelkov nazaj do obale in navzdol proti Belizeju. Noč in zemljevid sta odigrala ključno vlogo pri iskanju čudovitega hotela ob še bolj čudovitem sladkem jezeru. Ponoči od čudovitega ni ostalo nič, razen neprijaznega opozorilnega napisa: Don't feed jaguars! (Ne hrani jaguarjev!) Nič kaj prijeten občutek, če pomisliš, v kaj se lahko v hipu spremeni tvoje telo. Jaguarji niso vegetarijanci ... Povrhu vsega ne gre pozabiti, da italijanski beli avtomobilček ni narejen za vožnjo po brezpotju in velikanskih lužah.

Presrečen sem zaspal v skromnem mestnem hotelu. Zjutraj sem zbudil receptorja, si privoščil zajtrk in kopanje v jezeru, ki je šele podnevi pokazalo vse svoje čare. A vse skupaj me le ni tako prepričalo, da bi v Bacalarju ostal še kakšen dan. Paranoja prejšnjega večera v kombinaciji s krajo je bila premočna.

Na internetu sem poiskal največji hotel v Playi del Carmen. Nenavaden in prevelik. Tolikšen, da sploh nimaš občutka, da si v enem hotelu. Zdelo se mi je, da jih je v njem združenih vsaj ducat. Neolikani gostje iz največje in najboljše države na svetu so bili najglasnejši. Seveda tudi najpametnejši.

Samo stran! Spet so bile noge tiste, ki so me vsako jutro v teku ponesle na raziskovanje bližnje in daljne okolice. Da, tudi velika turistična mesta so lahko zanimiva. Obvezen obisk Excareta, največjega in seveda najdražjega (olupili so me za 100 zelencev) zabaviščnega parka, me je pustil praznega, tako in drugače. Zvečer je bil vtis popravljen s spektaklom in 300 nastopajočimi. Ponoči še en pokvarjen trenutek, vreden 20 zelencev (namesto 50), ki sem jih stisnil »comandantu«, debeli policajki, ki je komaj sedela za volanom, zaradi meni nevidnega prekrška. Žena – radar. V Mariboru jih zažigajo. Mislim radarje … Pravijo, da velika žena prinaša veliko sreče; name pri tem niso mislili.

Nazaj na Bled

Cancun. Nič drugačen kot pred tremi tedni. Smešen in majhen hotel na robu mesta. Boj s potepuškimi psi skoraj na vsakem koraku. Nakupovanje pa je tako ali tako po vsem svetu postalo enako.

Čarobna in pisana Mehika, pravzaprav del Jukatana, mi je ponudila vse, kar ti lahko potovanje ponudi; od norih doživetij, značilnega vremena do hrane in pijače ...

Še en kamenček več ponesem v torbi spominov domov na Bled. Navdušen in še bolj previden sem se počasi poslavljal od dežele, ki me ni pustila ravnodušnega. Zadovoljen, da bom naslednji dan doma, na Gorenjskem. Tja Gorenjci tudi spadamo.

Čez nekaj dni, ko so se spomini odločili, da me obiščejo v neverjetnih količinah, sem le moral priznati, da se mi je Mehika prehitro izmuznila iz rok. Pustil sem se ji zapeljati, ker sem zares užival – pa čeprav nisem nič prihranil. Tu imam še nekaj rezerve.