Navdih za nova potovanja – kje smo potovali v letu 2025

Če za kaj, je lepo delati revizijo za potovanja. Tudi v Delovi rubriki Potovanja se je v letu 2025, ki so ga v turizmu znova zaznamovali rekordi  in razprave o množičnem obisku, ki hromi življenje domačinov, nabralo kar nekaj izjemnih krajev in reportaž. Izbrali smo izseke dvanajstih, za vsak mesec po eno. Morda bodo v navdih za leto 2026. 

Uzbekistan, ne več skriti biser

Komunikativnost je le ena od lastnosti Uzbekistancev, ki smo jo prepoznali v bežnih stikih z njimi. Delujejo priljudni, prijazni, ustrežljivi, strpni, spoštljivi, nevsiljivi, gostoljubni in darežljivi. »Naši ljudje ne lažejo,« je na enem od bazarjev zagotovila naša vodička. S tem je imela v mislih navajanje podatkov o poreklu, avtentičnosti ali sestavi prodajnih artiklov, od oreškov in suhega sadja do začimb, čajev, keramike, kovanih in lesenih izdelkov, nakita in raznovrstnih oblačil, kot so šali, jakne, halje, široke hlače, plašči, iz svile, bombaža, volne in kašmirja.

Kompleks samarkandskega Registana, Uzbekistan FOTO: Florian Müller

Znani so po izdelovanju svile, pridelovanju tobaka, bombaža in riža. Ogromno pridelajo tudi lubenic in melon, še nikoli nisem okusila tako sočnih in sladkih; pa tudi ne tako okusnega in sočnega mesa, sploh govejega in jagnječjega. Vegetarijanci imajo, če ne drugega, na voljo obilico pisane, bujne in okusa polne zelenjave, le ena pa je po vodičkinih besedah brezmesna nacionalna jed: hanum, ki po svoje spominja na lazanjo. Nacionalni pijači sta ob tem dve, čaj (v Samarkandu prevladuje zeleni, v Taškentu črni) in – vodka. Čeprav je Uzbekistan muslimanska država, alkohol ni noben tabu: alkoholne pijače, kot so poleg vodke vino, penina, pivo, viski in konjak, s pridom proizvajajo in konzumirajo. Nina Gostiša

Beneška laguna – s kolesom in v ponedeljek

Nikoli ob ponedeljkih ne velja samo za golf na Lidu. Te besede izreče tudi Domenico Vianello, upokojenec, ki opazuje redke mimoidoče v Pellestrini, tipičnem ribiškem mestecu s pogledom na beneško laguno in s slikovitimi beneškimi hišicami. »Če želite, vam povem, zakaj se vam zdi ta dimnik, ki ga pravkar fotografirate, tako zanimiv,« me nagovori. Na Pellestrini so ljudje bistveno drugačni od tistih v Benetkah, tukaj se domačini radi pogovarjajo s turisti, vsaj zunaj sezone.

Sprejmem povabilo in vrnem vprašanje: Zakaj je ta dimnik tako zanimiv? »Na njem je zapisano vse o Pellestrini, ki se deli na štiri četrti. Na vsaki strani dimnika je znak, grb družin, ki so stoletja obvladovale Pellestrino. Družine pa so: Vianello, Busetto, Gennaro in Scarpa,« razloži Domenico Vianello.

Benetke z zvonika San Giorgio Maggiore. FOTO: Boris Šuligoj

Pellestrina je enajst kilometrov dolg in le nekaj sto metrov širok (ozek) otok. Naselili so ga ubežniki iz naselij na kopnem, ki so bežali pred Langobardi. Prva omemba Pellestrine je že iz leta 840. Ko so se Benetke v 13. stoletju spopadale z genovsko mornarico, so bila naselja povsem uničena. Po koncu vojne leta 1380 pa je dož otok dodelil štirim plemiškim družinam, da bi Pellestrino obnovile. Odtlej se deli na štiri mestne četrti.

»Kaj pa počnete na Pellestrini v ponedeljek?« se čudi Domenico. Kaj je narobe s ponedeljkom? »Na Pellestrino se ne gre nikoli v ponedeljek. Tedaj so skoraj vse trgovine in gostilne zaprte. Kaj lahko počnete na tak dan?« se sprašuje ribič v pokoju. Boris Šuligoj

Mistični tempelj v Pekingu

Tempelj Tanzhe ni le eden od najbolj znanih templjev v kitajski prestolnici, je tudi eden najpomembnejših svetih krajev v državi. Starejši je kot Peking – zgradili so ga v obdobju dinastije Jin, torej pred več kot 1700 leti. Menda stari rek pravi, da je najprej zrasel tempelj, šele nato mu je sledilo mesto. Stoji na goratem območju na zahodu prestolnice, v varnem zavetju istoimenske gore. Njegovo ime pomeni tempelj bazena in drevesa zhe. Za templjem je bil namreč nekoč bazen, na okoliških gorah pa so rasla drevesa zhe – gre za vrsto divje murve. Danes jih tam raste le še peščica, medtem ko jih je bilo v preteklosti na tisoče.

Tempelj Tanzhe sestavljajo številni paviljoni, molilnice, pagode in kadilnice. FOTO: Anja Intihar

Celoten tempelj se razprostira na nekaj manj kot sedmih hektarih površine. Zgodba pripoveduje, da je tempeljski kompleks razporejen vzdolž osi, ki naj bi bila model za postavitev Prepovedanega mesta, ene od največjih oziroma najbolj znanih kitajskih kulturnih znamenitosti. Tempelj Tanzhe sestavljajo številni paviljoni, molilnice, pagode in kadilnice. V času cesarja Wanlija iz dinastije Ming je bil Tanzhe priljubljen kraj njegove vdove Madame Li, pa tudi sicer je že pred tem obdobjem in kasneje veljal za pomemben cesarski tempelj. Ker so v njem molili nekateri kitajski cesarji, je to povečalo priljubljenost templja med navadnimi smrtniki in jih spodbudilo k obisku. Anja Intihar

Največji posebnež Jadrana

Edini peščeni otok Jadrana, za katerega se zdi, kot da je obstal v času, je drugačen od večine hrvaških otokov. Ne diši ne po borovcih ne po kamnu, temveč po pesku, trstičju in zgodbah, polnih nostalgije in spominov na čase, ko so eni morali oditi z otoka, drugi pa so ostali. Tu se ne sliši le valovanja morja in škržatov, ampak tudi ameriška angleščina in posebna hrvaščina, ki je ne razume niti večina Hrvatov. Na Susku ni niti enega hotela in ne avtomobilov, glavno prevozno sredstvo so traktorji, nekaj koles in obvezne samokolnice. Življenje kljub vsemu, kar se dogaja po svetu, teče v bolj počasnem ritmu.

Na Susku ni niti enega hotela in ne avtomobilov, glavno prevozno sredstvo so traktorji, nekaj koles in obvezne samokolnice. FOTO: Tina Horvat

Otok so še pred antičnimi Grki naselili Iliri, ki so na najvišji točki otoka, na Veli Straži (98 m), zgradili obrambno utrdbo, sledili so jim stari Rimljani. Kot lahko preberemo na eni od številnih informativnih tabel na otoku, so ga v srednjem veku pogosto napadali gusarji in Uskoki, zato so na vrhu zgradili močne utrdbe, ki so vidne še danes, hkrati pa se je v precej velikem naseljenskem valu priselilo veliko prebivalcev iz Sinja in okolice. V jeziku je tako močno štokavsko narečje, ki ga sicer po otokih in v Dalmaciji ne govorijo. Tina Horvat

Romunija: pravljični gradovi, veličastne cerkve in krasni ljudje

Vožnja mimo številnih vasic v notranjosti Romunije je izjemno doživetje, tudi zato, ker se popotniku zdi, kot bi zavrtel čas nazaj. Napačno bi bilo zapisati, da gre za podobo skromnega, revnega podeželja, na katerem se domačini večinoma preživljajo s kmetijstvom, saj so vasice urejene, hiše ometane, trgi čudoviti, cerkve, pa naj bodo pravoslavne ali katoliške, pa prečudovite. Zdi se, kot da prav tekmujejo, katera bo imela lepša velika vhodna vrata.

Sighişoara, Braşov, Sibiu, Temišvar ... so prijetna romunska mesta s krasnimi parki, cerkvami in vrvežem na ulicah. FOTO: Shutterstock

Mesta pišejo podobno zgodbo in ponujajo zgledno, urejeno, sodobno podobo države, ki je vstopila v druščino Evropske unije. Sighişoara, Braşov, Sibiu, Temišvar ... so prijetna, čista mesta s krasnimi parki, cerkvami in vrvežem na ulicah.

Sighişoara, denimo, je do popolnosti ohranjeno srednjeveško mesto. Današnja oblika je delo germanskih prebivalcev Sasov, ki so se od 12. stoletja priseljevali v te kraje, danes pa je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine in je znano po vsakoletnem srednjeveškem festivalu, ki poteka konec julija. Tam je najti tudi hišo, kjer se je rodil in nekaj let živel znameniti Vlad Tepeš ... Gordana Stojiljković

Slovaško mesto v kraterju ugaslega stratovulkana

Dela človeških rok, vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, pritegnejo številne, še zlasti če gre za urbana jedra s posebno tradicijo, kot je denimo Idrija. Podoben kraj je Banská Štiavnica v osrednji Slovaški, zahodno od Bratislave, prav tako lep primer starega in pomembnega rudarskega naselja.

Tod so rudarili že od bronaste dobe. Kot pravi legenda, je tam v davnih časih, ko so gozdovi prekrivali območje okoli gore Sitno, živelo le nekaj pastirjev. Nekega dne je pastir po imenu Jan visoko nad dolino zagledal dva močerada. Eden je imel hrbet prekrit z zlatim, drugi s srebrnim prahom. Oba sta stekla v razpoko za skalo. Janu jo je uspelo premakniti in za njo je zagledal kepo zlata ...

Banská Štiavnica je bila od srednjega veka eno najpomembnejših rudniških mest madžarskega kraljestva, pozneje pa v habsburškem cesarstvu. FOTO: Milan Ilić

Kot pojasnjujejo geologi, se je pred približno 15 milijoni let zgodila enormna erupcija 4000 metrov visokega vulkana. Nato se je zrušil in ohladil. Z naravno erozijo se je sčasoma višina okoliških hribov znižala na okoli tisoč metrov. Obsežni izbruhi pred tem so povzročili taljenje geoloških plasti in na površju pustili plemenite kovine. Skratka, res je mogoče, da je kakšen pastir našel kakšno kepico zlata.

Po tem so si monopol nad rudarjenjem plemenitih kovin prisvojili kralji in cesarji. Banská Štiavnica je bila od srednjega veka eno najpomembnejših rudniških mest madžarskega kraljestva, pozneje pa v habsburškem cesarstvu. Manj kot 50 kilometrov je oddaljeno mesto Kremnica, kjer denar kujejo že od prve polovice 14. stoletja. Prav tam so, mimogrede, kovali tudi slovenski tolar. Milan Ilić

Temni turizem v gruzinskem mestecu Gori

V Gori prihajajo mnogi domačini in turisti, čeprav vedo, da je bil »junak« tega mesta eden največjih zločincev minulega stoletja. Negativne osebnosti in dogodki, povezani z njimi, pogosto vzbujajo zanimanje. Tako imenovani temni turizem z nekakšno čarobno močjo neustavljivo privlači. Prav v Goriju ima še posebej velik razlog za to. To je Stalinov rojstni kraj in tu še vedno stoji hiša, v kateri se je rodil.

Nenavaden park gruzinskih junakov. FOTO: Primož Butinar

Seveda v Goriju obstaja tudi svetli turizem, čeprav so domačini še vedno presenečeni, kadar je nekdo v njihovem mestu pripravljen ostati pet dni ali več. Popotnica Sam Dawson v svojem blogu odločno zapiše, da je mesto, če izvzamemo bizaren Stalinov muzej, turistično podcenjena destinacija. Njenemu mnenju zlahka pritrdimo. Mesto ima odlično hrano in neverjetno prijazne ljudi, celo vrsto izjemnih detajlov, je pa tudi primerno izhodišče za obisk bližnjega starodavnega podzemnega mesta Uplistsikhe, enega najstarejših naselij na Kavkazu, ki so ga opustošili Mongoli. Aleš Nosan

Zeleno srce Srbije

V jugovzhodni Srbiji, le 60 kilometrov od Niša, rojstnega kraja rimskega cesarja Konstantina Velikega, leži Sokobanja ali, kot ji pravijo domačini, zeleno srce Srbije. Topliško središče s številnimi zdravilnimi vrelci, ki dosežejo temperaturo celo 50 stopinj Celzija in več, so obiskovali že Rimljani, za njimi pa so na njihovih temeljih svoje hamame gradili tudi Osmani.

Mestece Sokobanja v vzhodni Srbiji leži v kotlini na nadmorski višini 400 metrov, ob pobočju 1174 metrov visoke planine Ozren na levi strani rečice Moravica. FOTO: Shutterstock

Sokobanja je še danes eno najbolj obiskanih topliških središč v Srbiji. Na nadmorski višini okoli 400 metrov je dolina obkrožena z gorami Ozren, Devica, Janior, Rtanj in Bukovik, ki upravičujejo naziv kraja kot zelenega srca. »V resnici ne vem, kaj je tukaj, vem pa, da po 15, 20 dneh bivanja v Sokobanji delam vse leto v Beogradu, kot da bi se ponovno rodil,« je v svojem dnevniku zapisal pisatelj in Nobelov nagrajenec Ivo Andrić, ki se je v mesto vedno znova vračal.

Vsakič je prespal v sobi številka 144 hotela Moravica, saj ga je razgled spominjal na rodni Višegrad. Pisatelj je Sokobanjo prvič obiskal leta 1942, tam pa je sodeč po njegovih dnevnikih med drugim začel pisati zgodovinski roman Most na Drini in kratko zgodbo Jelena, ženska, ki je ni. Manca Jagodic

Ljubka skromnost Japonske

Japonska družba je naravnana tako, da dopušča kar največ umirjenosti in tišine. Kakorkoli zmotiti mir drugih je na Japonskem prezira vreden prekršek. Glasno govorjenje v javnosti je skoraj nepredstavljivo, vsak odmik od norme pa je nespoštljiv, saj bi lahko zmotil dušni mir drugih. Čeprav so se norme spodobnosti v velemestih, polnih barbarskih turistov, kot sta Tokio in zlasti Osaka, že precej znižale, je v bolj starokopitnih krajih celo sprehod po središču mesta tiho in sproščujoče doživetje.

Vsa japonska družba je naravnana tako, da dopušča kar največ spoštljive umirjenosti in tišine. FOTO: Ž. G.

Tako nenavadna ljubkost japonske narave kot spoštljiva in prisrčna kultura sta včasih že skoraj osladni. Med sprehodi skozi drevorede rožnato cvetočih češenj ali ob pogovorih z večno ustrežljivimi in klanjajočimi se Japonci sem imel kdaj občutek, kot da sem se znašel v kakšni japonski risanki. Tudi najslovitejši templji so pogosto razmeroma majhni in skromno okrašeni. V stari cesarski prestolnici Kjoto, kjer tempeljski kompleksi zasedajo celotne mestne četrti, so pravi biseri skriti v obrobnih gozdnih dolinicah, kamor zaide razmeroma malo turistov. Prav na koncu hribovske soteske na zahodu mesta leži majhno svetišče s 1200 kamnitimi kipi Budovih učencev, ki jih preraščajo lišaji in mah. Mirt Bezlaj

Turna smuka v krajih islandske kriminalke

V zadnjih letih zaradi vse toplejših zim in vse manj naravnega snega čedalje več turnih smučarjev tudi iz Slovenije priložnosti za vijuganje po nedotaknjenih strminah išče na severu Evrope. Ena od takšnih destinacij je poleg severne Norveške Islandija, kjer se hribi prav tako marsikje dvigajo naravnost iz morja. Smuka pa tako kot pri njihovih sosedih ponuja čudovite razglede na fjorde in številne vrhove. Ti so večinoma ploščati, kakor da bi jih kdo porezal.

Sezona turnega smučanja na Islandiji se običajno razteza od decembra do maja. FOTO: Maja Grgič

Priljubljena izhodišča za turno smuko so v okolici Akureyrija, Dalvika, Grenivika in Siglufjörðurja. Slednji je v začetku 20. stoletja veljal za eno največjih islandskih pristanišč in prestolnico ulova sledov ter s tem povezano ribiško industrijo. V drugi polovici prejšnjega stoletja je ta začela propadati, zato je to severno obmorsko mestece danes precej manj naseljeno kot nekoč. Zaradi smučišča in muzeja o ribištvu in predelavi slanikov je zanimivo predvsem kot turistična destinacija, v zadnjih letih pa je bilo prizore iz tega oddaljenega kraja, obdanega z gorami, mogoče spremljati tudi na malih ekranih. Tam so namreč snemali priljubljeno islandsko kriminalko Ujet (Trapped), v kateri policijski načelnik Andri Ólafsson preiskuje umor nekdanjega meščana, čigar pohabljeno truplo najdejo ribiči. Maja Grgič

Nemški Fuggerei, najstarejše socialno naselje na svetu

Iz Augsburga, tretjega največjega mesta na Bavarskem, sta izvirala oče Wolfganga Amadeusa Mozarta Leopold Mozart, prav tako skladatelj, glasbeni pedagog in violinist, in nemški dramatik Bertold Brecht, a pred več kot petsto petdesetimi leti je tu živel še en nadvse pomemben meščan, bogat trgovec in bankir, pa tudi dobrotnik in vizionar, Jacob Fugger, ki je mestu zapustil eno največjih znamenitosti na svetu – danes najstarejše socialno naselje na svetu Fuggerei, v katerem še vedno živi okoli 150 stanovalcev katoliške veroizpovedi. Za tri molitve na dan in 88 centov najemnine na leto.

Fuggerei, najstarejše socialno naselje na svetu. FOTO: Quirin Leppert

Toda današnja podoba mesta je bila večinoma rekonstruirana po drugi svetovni vojni, saj je samo v eni noči, s 25. na 26. februar leta 1944, v zračnih napadih domovanja izgubilo 80.000 prebivalcev, 750 pa jih je umrlo. Porušene so bile tudi skoraj tri četrtine socialnega naselja Fuggerei, kjer so si člani družine Fugger uredili lastno zaklonišče, a v tej tragični februarski noči ohranili življenje še 200 ljudi. Po vojni so naselje obnovili in razširili, leta 1973 na 140 stanovanj v 67 hišicah. Danes jih je 142. Saša Bojc

Med kairskimi pobiralci smeti

Iz zraka metropolitansko območje Kaira deluje kot orjaški siv madež, ki ga temno moder Nil deli na dva nesimetrična dela. Na zahodnem bregu izstopajo velike piramide in butična soseska Zamalek, medtem ko vzhodni breg velja za zgodovinsko srce metropole.

Tu ležita koptski Kairo, kamor naj bi se pred Herodovim preganjanjem zatekla sveta družina, in islamski Kairo s Saladinovo citadelo ter verjetno najbolj znamenito egiptovsko mošejo Al Azhar. Prav tako pa v senci kulturne dediščine na vzhodnem bregu leži četrt Manšijat Naser, dom pobiralcev smeti (arabsko zabalin), ki so ključni za mestno ekologijo, saj poskrbijo za recikliranje velikega dela kairskih odpadkov.

Veduta Manšijat Naserja je docela surrealistična, skoraj groteskna, in ni v ničemer primerljiva z drugimi predeli metropole. FOTO: Gašper Završnik

Manšijat Naser, ki se ga je prijelo tudi ime mesto smeti, je predel 22-milijonskega Kaira, za katerega si avtoritarni egiptovski režim želi, da bi ga obiskovalci spregledali. A odpor do revnih in socialno izključenih, ki ga je španska filozofinja Adela Cortina poimenovala aporofobija, ni omejen zgolj na oblastnike – zavračanje najnižjih razredov je očitno tudi med turisti. Kljub temu pa Manšijat Naser za razumevanje Egipta ni nič manj pomemben kot številni drugi znameniti spomeniki, za katere si je skoraj vsakdo vsaj enkrat v življenju rekel, da jih mora videti v živo. Gašper Završnik