Ko je Slovenec Miloš Kumar poleti leta 1978 po več kot 20 urah vožnje prispel na Korčulo, ni slutil, da bo njegovo iskanje prostora za šotor spisalo zgodbo, ki skoraj pol stoletja pozneje še vedno živi med borovci, mandljevci in kamnitimi stezicami ob morju. Iz spontanega gostoljubja domačina Petra Šimunovića je nastal kamp Mindel, kamor se gostje, kot pravijo, vračajo kot stari prijatelji.

Poleti leta 1978 je bila Vela Luka na zahodu Korčule še precej odmaknjen del Jadrana. Med redkimi obiskovalci je bil Slovenec Miloš Kumar z družino, ki je po dolgih letih kampiranja na slovenski obali in severnem Jadranu prvič krenil proti jugu Dalmacije. »Večina Slovencev je takrat hodila v Istro ali Kvarner. Korčula se nam je zdela strašno daleč,« se spominja.

Sumljivi posli

Na otok je prišel skoraj po naključju: sprva je nameraval dopust preživeti na Pagu, a ga je odvrnila večkilometrska kolona za trajekt. Namesto tega se je z družino odpravil proti Korčuli, kjer je po priporočilu prijatelja želel obiskati Velo Luko. Po več kot 20 urah vožnje po stari jadranski magistrali so pozno zvečer prispeli na otok. Ceste so bile ozke, polne lukenj, okoli pa le gozd in tema. »Bilo je okoli enajstih zvečer. Nisem več vedel, ali sploh vozim v pravo smer,« se spominja. Družina je noč preživela kar v avtomobilu ob gozdni poti.

Naslednje jutro je srečal domačina Petra Šimunovića in njegovo ženo Marijo, ki sta se pripeljala mimo z majhnim traktorjem. Ko jima je povedal, kako je prišel do tja, sta ga povabila, da naj šotor postavi pred njuno kamnito hiško, pod krošnjo velikega mandljevca – v krajevnem narečju mu pravijo mindela. Petar mu je pokazal, kje lahko iz vodnjaka zajema vodo, Marija pa kuhinjo. Nato sta mu pustila ključ od hiše in se za ves teden odpeljala nazaj v Velo Luko.

»Prevozil sem 500 kilometrov, prišel v popolnoma neznan kraj in neznani ljudje so mi dali prostor na svoji zemlji ter ključ od svoje hiše,« se še vedno čudi Kumar. Z družino so tam ostali dva tedna in se naslednje leto vrnili. Nato še s prijatelji – in kmalu je bilo obiskovalcev toliko, da je menda prišla celo milica preverjat, ali Petar Šimunović vodi nezakonite posle. Zato je šel na občino uredit dovoljenje in nastal je kamp Mindel.

Prijateljstva za vse življenje

»Deda je vedno govoril, da se je vse začelo z Milošem,« pripoveduje Ana Marija Maričić, vnukinja ustanovitelja in zdajšnja lastnica kampa. Kamp je uradno začel delovati 3. avgusta 1983 – na Petrov rojstni dan. »Od takrat praznujemo dva rojstna dneva,« je dejala sogovornica, ki je skupaj s sestro Gorano odrasla med kampisti iz vse Evrope.

Prva leta v kampu ni bilo niti tekoče vode niti elektrike. Gostje so prihajali zaradi miru, narave in občutka svobode. Kasneje je Petar Šimunović zagnal elektrifikacijo območja Stani pri Veli Luki, uredili so prve sanitarije, teniško igrišče in recepcijo. Del te so pomagali graditi celo gostje iz tujine, med njimi obiskovalci z Nove Zelandije. A kljub številnim posodobitvam se bistvo kampa nikoli ni spremenilo. »Gost pri nas ni številka ali parcela,« je zatrdila lastnica. »Ljudje danes iščejo nekaj, kar je skoraj izginilo – mir, počasnost in občutek, da so res dobrodošli.«

Miloš Kumar še vedno prihaja v Mindel – po 47 letih. Njegovi otroci so odraščali skupaj z Ano Marijo in njeno sestro, zdaj prihajajo še vnuki. Kako tesen je postal odnos med družinama, morda najbolje dokazuje dejstvo, da ima Ana Marija Miloša v telefonskem imeniku shranjenega kot barba Kumarja – z dalmatinskim izrazom za starejšega prijatelja oziroma strica.

Podobnih zgodb je še mnogo. Iz Maribora skoraj 40 let prihaja Jana Spevan, ki skupaj s partnerjem Boštjanom Kolblom vsako pomlad pomaga pripravljati kamp za sezono, tradicijo poletij na Korčuli nadaljujejo tudi njuni otroci. »Veliko naših gostov ni več samo gostov. Postali so prijatelji, skoraj družina,« je dejala Ana Marija Maričić. V kampu se ljudje spoznavajo, skupaj večerjajo, otroci se igrajo med parcelami in sklepajo prijateljstva za vse življenje. »Najhujše, kar se lahko zgodi, so odrgnjena kolena.«

Odmaknjenost Korčule je eden glavnih razlogov, da Mindel ohranja pristnost. »Turizem je postal mašinerija, vsi gledajo predvsem zaslužek in številke,« razmišlja lastnica kampa. »A mislim, da bodo ljudje vedno bolj iskali prav takšne kraje – kjer se lahko res odklopijo.«

Lani je ostal kar 40 dni

Čeprav se časi in način življenja spreminjajo, v kampu ohranjajo tradicijo gostoljubja. Anina mama Silvana goste pogosto preseneti z domačimi fritulami in pogačami, včasih jim pokaže pripravo drugih lokalnih jedi. Občutek domačnosti je tudi tisto, kar gostje največkrat odnesejo s seboj. »Vedno nam rečejo dvoje,« pravi Ana Marija Maričić. »'Tukaj se počutimo kot doma' in 'Kako srečni ste lahko, da živite tukaj.'«

Da ta občutek ni le del dopustniške romantike, potrjuje Miloš Kumar. »Ko pridem tja, imam občutek, da sem prišel domov,« pripoveduje. »Petar in Marija sta bila neverjetno topla in pristna človeka, zdaj pa Ana Marija in njena družina nadaljujejo zgodbo. Takšnega gostoljubja danes skoraj ne srečaš več.«

Kumar sicer ostaja zvest isti vrsti dopusta, ki ga je pred skoraj pol stoletja pripeljala na Korčulo. »Še vedno obožujem kampiranje. Hotelskih sob in apartmajev nikoli nisem maral.« V Mindel se vrača tako rekoč vsako leto, zdaj ko je v pokoju, pa tam preživi še več časa. Lani je v kampu ostal skoraj 40 dni. V desetletjih poletij na Korčuli si je ustvaril tudi krog prijateljev z vseh koncev Evrope. Mnogi se vračajo ob istem času, tako da poletja v Mindelu zanj že dolgo niso več le dopust, ampak predvsem vsakoletno srečanje starih prijateljev.