Kratek tečaj iz zapuščenosti na Krku
Prvi stavki literarnih del so marsikje prav tisti, s katerimi se vsa zgodba zapiše v bralčev spomin. Tokrat je priložnost, da za začetek reportaže, ki jo poimenujmo Kratek tečaj iz zapuščenosti na otoku Krku (raziskovanje pozabljenih krajev na tem otoku je sicer dolga zgodba), uporabimo hvaležno priredbo uvodnega stavka Karen Blixen iz Moje Afrike, ki se glasi: Imela sem hišo v Afriki, stala je pod gorovjem Ngong.
Imeli smo torej hišo na Krku, stala je na planjavi Šotovento. Bila je naše izhodišče, polno tolažbe, za vsa pohajanja po najbolj zapuščenih otoških krajih. Ni naključje, da tokratno pripoved začenjamo prav tukaj, na Šotoventu, kjer smo nekoč živeli, na tej planjavi na zahodnem delu Krka, katere ime prihaja iz italijanskih besed sotto (pod) in vento (veter), kar lahko sestavimo kot zavetrje, nizki planoti, umeščeni pod nekaj gričev, nevelikih, vendar ravno dovolj visokih, da ustvarjajo zaščito pred viharno kvarnersko burjo, ki prihaja s celine in ta prostor čudežno obide, kot bi temu športno rekli, po levem krilu. Sredi vegetacije – v tem naravnem zavetju, obrnjenem proti toplini zahoda, bujno raste – se skriva, bolj ali manj, okoli deset vasi in njihovih zaselkov, preživelih s pomočjo nenavadne plodnosti polj.
Vas nepojasnjenih skrivnosti
Blizu Linardićev, enega teh zaselkov, in Pinezićev, še enega od njih, veliko rastlinje prerašča Kambun, najbolj skrivnosten kraj, najbolj skriven in najbolj nor. V zanimivi knjigi Izumrla naselja in zapuščene gradnje otoka Krka (Izumrla naselja i napuštene građevine otoka Krka), ki je bila v času izida v letu 2020 pravi bestseller na kvarnerskem območju, piše, da je bil Kambun v srednjeveških časih najbolj odtrgan kraj na otoku: njegovi stanovalci so razlivali sode vina po cesti, znani so bili po črni magiji, oblačili so nogavice različnih barv. Izumili so mikrovalovno pečico pod zemljo in v njej pekli ujetnike. Ropali so ljudi in kradli tako na veliko, da so jih (sicer miroljubni) prebivalci mesta Krk, če so jih ujeli, v besu pošiljali domov po kosih.
Iz tega opisa je jasno, zakaj velja Kambun za zgodbo, ki bo še kako zanimiva za nadaljnje raziskave. Skoraj gotovo drži, da povprečni moški iz te vasi niso bili ravno primer dobričin na pragu svetništva in da tudi Kambunke niso slovele po visokih moralnih normah. Skratka, dokumentarni film o njih (če bo kdaj posnet) se bo očitno prikazoval v nočnih terminih, verjetno z opozorilom, da ga odsvetujejo gledalcem, mlajšim od osemnajstega leta starosti.
Tako je zapisano v knjigi, v resnici pa je od vsega ostalo le malo. Če ne bi sem prišel prvi odsek hrvaškega Camina, slavne romarske poti proti Composteli, po kateri je nekoč, morda prav takrat, ko je obstajal Kambun in so v njem živeli doseljenci iz Romunije – to vemo iz virov – jahal tudi Ulrik II., poslednji Celjan, danes ne bi bilo več človeka, ki bi vedel za to vas na način, kot je vedel šjor Luka iz Pinezićev, ki je znal postreči z dobro zgodbo in odličnim vinom, belim in rdečim.
Štiri hiše, morda so le še tri, razpadajo, obute v prevleko, zeleno kot morje. Tam je kapela z zrušenim okvirom – sv. Ksist, ki mu domačini rečejo kar Šest. In še je tu zgradba, zdaj ruševina, ki jo dolgo najbolj iščemo. Polaća, skrivnostna stavba z visokimi zidovi, za katero nam je jasno, da so jo uporabljali za vse kaj drugega kot za življenje običajnega težaka – kmečkega delavca na polju. Po okoliških vaseh so govorili, da je pod njo temnica, v kateri so mučili zapornike, mogoče s prav tistim ognjem, o katerem govori knjiga. Še enkrat smo našli kraj, v katerega vratih zanesljivo manjka več ključev in med njimi tudi ključ vseh drugih ključev, kot je ob neki drugi priložnosti, ki pa ni bila zelo drugačna od naše, najlepše povedal Henry James, veliki pisatelj.
Kaj se zgodi, ko ugasne luč na svetilniku?
Še bi lahko pisali o Kambunu in skrivnostnih Romunih, ki so bili morda le Vlahi, toda čas je, da se premaknemo proti jugu, da se bomo pozneje lahko vrnili na sever. Onstran Punata, starega mesta v zalivu, je pokrajina polna skalnih sten in kaktusom podobnih rož. Burja sem prihaja z vrha Obzove, Everesta Krka. Kadar piha, se sem spušča, nato v neskončnost tava po belem morju, poleti in pozimi, in sem in tja naši kajaki v boju proti njej obstanejo skoraj zares na istem mestu.
Na istem mestu pa stoji že od leta 1874 tudi stari avstro-ogrski svetilnik Tranjevo. Priveslati s kajakom do njega je najlepše. Zgrajen je na rtu Negrito, na brezčutni kamniti obali na polotoku Negrit, tisti puščavski pokrajini med Punatom in Staro Baško, kjer na njenih nizkih vrhovih zdaj v prazno razporejajo svoj čas beli kupi kamenja nekdanjih gradišč in ilirskih utrdb Mali in Veli Kaslir. Ko so postavili svetilnik, je lokalni časopis o njem zapisal: »Svetilnik na rtu Negrito, na otoku Krku, je dograjen in svetleči stroj je nameščen, že prihodnji mesec se bo njegova luč prižgala …«
Tako je bilo tedaj, zdaj je vse drugače. Upokojena lanterna je zapuščena in v slabem stanju. Zunanji zidovi se držijo, toda notranjost se je zrušila, leseno ostrešje visi nevarno v globino. Glede vsebine pa – romantika in samota tega kraja sta ostali in sta popolni. Značilno dnevno rutino svetilničarjevega življenja sta sestavljala jutranje ugašanje in večerno prižiganje luči. Ne preveč zahtevna dolžnost mu je omogočila obilo časa, ki ga je lahko izkoristil za druge dejavnosti.
Kot duhovito pripoveduje prej omenjena knjiga, je svetilničar Dumić Manzoni, tukaj prebivajoč v drugi polovici 19. stoletja, v nekaterih aktivnostih, ki so dopolnjevale njegovo življenje, postavil prav osupljive dosežke. Zgodovina si ga je zapomnila kot absolutnega rekorderja po številu otrok na širšem območju Krka. S prvo ženo jih je imel devet, z drugo šest. Lahko si mislimo, kaj bi se zgodilo, če se ne bi oženil za tiste čase dokaj pozno – šele pri petindvajsetih. Celoten list velike matične knjige so potrebovali, da so zabeležili vse Manzonijeve otroke. Iz vsega povedanega lahko potemtakem domnevamo, da je bilo prižiganje in ugašanje luči na svetilniku Tranjevo v več pogledih resnično pomembno dejanje.
Konec konca Krka na Prviću
Včasih je že priti tja prava umetnost. Tja – na otok Prvić, podaljšek krške daljice, konec njenega konca. Približno dvesto dni na leto v Senjskih vratih tolče burja, ali bolj točno, bura levantara, nekakšen dvojček burje in levanta, kot nam pove eden lokalnih krmarjev iz Baške, ki nas prepelje prek preliva. Takrat površina morja izgine in se razprši v tekoče-plinasti sloj soli. Zaradi uničujočih vetrovnih tokov se morje preliva iz Velebitskega kanala v Kvarnerić in ob oglušujočem hrumenju divja kakor slapovit hudournik, ob katerem se želiš splaziti v zavetje kot žival. O Senjskih vratih je včasih res bolje ne vedeti vsega, sicer si lahko že vnaprej nadeneš črne rokavice, kot je to storil Bach, ko je skladal mašo za umrle.
Pristanek na edinem pomolu v zavetrju je pristanek na izpraznjenem kraju, ker zahodna obala otoka je bila konec srednjega veka, ko je tukaj gospodarila slavna hrvaška plemiška družina Frankopan, naseljena. Takrat so po njej še delno rasli gozdovi. Današnja zgodba Prvića je zgodba praznine, zgodba ribičev, čebelarjev, samotarjev in pastirjev, še edina hišica veteranov domovinske vojne ima zlomljeno streho. Poletni čolni turistov pa tako ali tako sidrajo le za kratek čas v nekaterih zalivih.
Tako je deset mesecev na leto zapuščenost popolna. Skoraj popolna, ker burja je redno tukaj, zimski ledeni nanosi na severni obali so tukaj. Nizki črni bori in divji figovci, rdeči kaktusi in ovčji skeleti si delajo družbo. Sledi človeka so rariteta. Polomljen stol, prekrit s soljo. Razjedeni zidovi starih časov – zgoraj na gorah. In mrgari – samo za območje Krka značilne kamnite meje med parcelami, ki se v obliki cvetličnih listov pripenjajo na okroglo zemljišče, središče cveta. Vse okrog so zdravilna zelišča, čebele in pogled proti žalostnemu Golemu – otoku, seveda. Galebi gredo iz morja. Sedajo v travo, mehko in gosto, med ostrimi skalami in viharniškimi drevesi, travo, polno lahne rosne tančice, ki nastane, ko nastopijo hladnejši dnevi. Ob mraku se oglašajo sove. Vse prepaja sol, plast soli. Rumena barva je tukaj, pa čista bela, zelena in zimsko modra. Naj ostane tako. Divjina. Narava. Nekakšna posebna lenobnost, ki za pustolovce, samo včasih, uide iz sicer tesno zaprte steklenice.
Kjer je Sadamov sin pod vzglavnikom pustil pištolo
Naš tečaj končujemo, ko se vračamo na sever, kjer v še enem preraščajočem tropskem zelenju, tako pogostem na otoku Krku, severno od Malinske, stojijo ostanki morda glavnega zvezdnika tako imenovane urbane zapuščenosti v Evropi. To je slavni hotel Haludovo Palace. Za ljubitelje zapuščenih krajev prav novejši propadajoči objekti, s katerimi se ukvarja spletna stran, imenovana Atlas Obscura, predstavljajo eno najbolj zanimivih zgodb.
Haludovo Palace, kamor tiho in na skrivaj (napis Zabranjen ulaz – Ulaz na vlastito odgovornost trohni, vržen na tla, enako kot hotel) vstopimo v tišini novoletnega jutra, je resnično veličastno delo komunistične arhitekture. Nekoč je hotel pomenil najbolj luksuzno turistično točko v Jugoslaviji. Osebje menda ni imelo nobene težave, ko je bilo treba izpolniti zahtevo iraškega diktatorja Sadama Huseina, da veliki hotelski bazen zanj napolnijo s šampanjcem. Središče vsega je bil razkošen kazino in zdi se, da Atlas Obscura kar pravilno ujame duha tistega časa, ko zelo prizanesljivo zapiše: »Medtem ko je bila Jugoslavija pod dobronamernim diktatorjem Brozom morda zelo omejena in regulirana družba, je bilo tujcem in nekaterim domačinom brez težave dovoljeno vse.«
Propadajoče Haludovo zdaj spominja na znanstvenofantastični film iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Monolitnost kompleksa, njegove modularne vesoljske oblike, asimetrični betonski stebri, notranjost, obložena z lesom, ki gnije in razpada, steklo, povsod razbito steklo, vse se bolj in bolj spreminja v srhljivo mesto – nekakšen časovni stroj, razdejan in poln grafitov s šaljivo vsebino, kjer pa še vedno zlahka občutimo nekdanji blišč, v katerem se je na običajen večer pojedlo 100 kilogramov jastogov in 50 kilogramov kaviarja. Nič čudnega, če je Sadam pustil natakarju 2000 dolarjev napitnine, njegov sin pa pod vzglavnikom pištolo.
