Najboljše se živi v poljskem Amsterdamu

Če bi morali opisati skupne točke poljskega trimestja Gdansk, Sopot in Gdynia, bi bila solidarnost brez dvoma na prvem mestu. Če pogledamo širše, pa so to mesta morja, peščenih plaž, pestre zgodovine, gostoljubnih ljudi, okusne hrane in dobrega piva. Mesta, ki bi morala biti na seznamu popotnikov pod kategorijo »ogled obvezen«.

Kjer so bile še pred leti močno vidne rane največje morije v svetovni zgodovini, je danes mesto, ki na trenutke močno spominja na nizozemsko prestolnico. Zato niti ni nenavadno, da se je baltiškega pristaniškega mesta Gdansk zaradi čudovite arhitekture prijelo ime poljski Amsterdam.

Precej burno zgodovino ima Gdansk, kjer se je uradno začela druga svetovna vojna, ko je mesto 1. septembra 1939 napadla nacistična Nemčija. Ko je po letih prelivanja krvi orožje dokončno utihnilo, je bilo mesto skoraj v celoti porušeno. A je zmotno mišljenje, da so za največje uničenje odgovorni Nemci, ampak so največ škode ob koncu vojne naredili zavezniki Rusi.
Desetletja je trajalo, da so veliko večino porušenih stavb obnovili, danes pa Gdansk velja za sodobno in strpno prestolnico regije Pomorjanskega vojvodstva. Veliko je k današnji podobi obmorskega mesta pripomogel priljubljeni župan Pawel Adamowicz, ki ga je januarja na dobrodelni prireditvi pred očmi javnosti na odru do smrti zabodel 27-letnik. Večni počitek je Adamowicz našel v katedrali sv. Marije, ki slovi kot največja srednjeveška opečnata cerkev v Evropi. Kot večina stavb je tudi ta okusila prekletstvo vojne, zato so edino tla cerkve še ohranjena v originalu iz leta 1343, ko se je začela približno 150 let trajajoča gradnja tega arhitekturnega čudesa.
 

Pečat tevtonskih vitezov

Še veliko večji gradbeni dosežek, prav tako v celoti narejen iz rdečkaste opeke, je v približno uro oddaljenem kraju Malbork. Na desnem bregu reke Nogat že več stoletij kraljuje grad Malbork (mesto se imenuje po gradu in ne obratno). Ta se ponaša z nazivom največjega opečnatega gradu na svetu in je eden največjih gotskih gradov v Evropi. Svoje drugo ime Marienburg je dobil v čast zavetnika tevtonskega reda Marije Device. Prav tevtonski vitezi so imeli svojčas grad za prebivališče. Leta 1274 so v dolini največje poljske reke Visle, na bregu reke Nogat, križniki začeli graditi svojo trdnjavo, ki je hitro postala rezidenca velikega mojstra tevtonskega reda in je danes eden najveličastnejših grajskih kompleksov na svetu. Pod svoje okrilje ga je vzela tudi organizacija Unesco.


 

Pristanišče in pivo

Po nekaterih kazalnikih Gdansk danes med poljskimi mesti omogoča najboljše življenje v tej državi. »V zadnjih letih je resnično doživel neverjeten razcvet,« pove razgledani domačin Sebastian Małyszczyk. Da je res tako, smo spoznali tudi sami.
Čeprav leži na severu Poljske ob Baltskem morju, je zdaj podnebje prijetno toplo in kot nalašč za poletni oddih. Da je Gdansk (skupaj z Gdynio) pomembno industrijsko središče, kjer imata najpomembnejši vlogi pristaniška in ladjedelniška dejavnost, je pravzaprav težko skriti.

Na to opozarja težka mehanizacija ob robovih rek in morja, kot tudi žerjav iz 14. stoletja v starem delu mesta (ob reki Motława), ki je med drugim imel še funkcijo mestnih vrat. Nekoč največji žerjav na svetu je imel za tiste čase mistično moč, saj je bilo mogoče dvigniti do štiri tone težak tovor enajst metrov visoko. Kot večino drugih objektov je tudi žerjav leta 1945 doletela žalostna usoda, saj je pogorel. Danes je v celoti obnovljen, a je le še paša za oči, saj ni več v uporabi.

Pomembno vlogo v gospodarstvu 15. in 16. stoletja je imelo tudi pivo, saj je bilo v Gdansku takrat okoli 400 pivovarn. Večina za domačo porabo, nekaj malega piva pa so tudi izvozili. »Sliši se nekoliko nenavadno, a je bil v tistem času primernejša pijača od vode celo za otroke,« pove vodja mikropivovarne Brovaria Krzysztof Stieler in nadaljuje, »da je bila voda takrat oporečna in polna škodljivih bakterij, kemični proces in alkohol pa sta te bakterije pokončala. Bilo je posebno pivo za otroke z manjšo vsebnostjo alkohola, le okoli enega odstotka.« Pivovarne v Gdansku so preživele več obleganj in vojn, potolkel pa jih je kapitalizem. Danes je na tem območju le še osem manjših pivovarn. Še nekaj nam je zaupal Krzysztof Stieler, ki je med drugim vodja tamkajšnjega hotela Gdansk, v katerem so med evropskim nogometnim prvenstvom bivali favoriti za zmago. »Čeprav smo mikropivovarna in imamo pivo le za lastne potrebe, proces vedno teče tako, da ga nikoli ne zmanjka. Pošlo je le v času prvenstva, ko je eno od moštev popilo vso zalogo.«
 

Mesto morja in sanj

Kakšnih 20 minut od Gdanska proti jugu je sosedsko mesto Sopot. Glede na cene nekaterih nepremičnin bi ga brez zadržkov umestili med mesta hedonizma. Tudi zato ga imajo mnogi za baltski Monte Carlo, sicer pa se ga je prijel naziv mesto morja in sanj. Če v Sopot pripotujete po morju, se izkrcate na lesenem pomolu, kjer pa spet ne moremo mimo presežkov. Gre namreč za najdaljši leseni pomol v Evropi.



Ob peščeni obali je hotel, v katerem je na začetku vojne nekaj dni preživel tudi arhitekt morije druge svetovne vojne Adolf Hitler. Da tam biva, so vedeli tudi poljski generali, zgodovinarji pa še danes niso našli odgovora na vprašanje, zakaj hotela oziroma Hitlerja niso napadli, kar bi brez dvoma lahko spremenilo potek druge svetovne vojne. Sopot je tako kot bratski mesti znan po jantarju. Vzrok, da je te snovi, ki je na pogled videti kot drag kamen, a je v resnici fosilizirana smola, na Baltskem morju v izobilju, je ledena doba. Ko se je ozračje na modrem planetu pred približno 14 milijoni let močno ohladilo, so drevesa za svojo zaščito začela proizvajati veliko smole, kar danes »žanjejo« kot kakovostni jantar. Jantar je eden najprepoznavnejših produktov Sopota, glas o njegovi kakovosti pa je dosegel tudi Kitajsko, saj je največ tujih kupcev ravno od tam.
 

Posledice globalnega segrevanja

Baltsko morje s čudovitimi peščenimi plažami je bilo še pred leti (razen za nekaj najpogumnejših) prijetno predvsem za oko, saj so v mrzlo vodo le redki namočili kaj več od stopal. A je človeško sicer nespametno ravnanje poskrbelo, da se zdaj vse več ljudi brez zadržkov v morju tudi namaka. V bližini mesta Gdynia smo naleteli na Slovenko Mašo Guštin, ki si je na Poljskem ustvarila družino in poučuje na eni tamkajšnjih univerz. S partnerjem imata tudi surfersko in kajtarsko šolo Rewa v istoimenski vasici, tik ob Gdynii.

Tudi Maša Guštin, ki na Poljskem živi zadnjih 12 let, je potrdila naše ugotovitve. Država se je v zadnjih letih močno razvila, za turiste pa so vse bolj prijazni in priljubljeni tudi drugi konci države. Tako niso le prestolnica Varšava, Krakov in koncentracijsko taborišče Auschwitz tisti, ki so vredni obiska.