Ambulante za potovalno medicino so za potnike, ki se odpravljajo v bolj eksotične kraje, nujna postojanka pred odhodom – a ne vselej takoj dosegljiva. Čakalne vrste se znajo podaljšati tudi zaradi cepljenja proti drugim boleznim, v tem času proti gripi in respiratornim okužbam, zato priporočajo potnikom, da o zdravju na poti razmišljajo že dva meseca pred odhodom.

Slovenci smo še vedno »the lucky ones «, imamo le okoli 900 oseb s hivom

Čeprav je na seznamu nalezljivih bolezni najti tudi zelo nevarne, kot sta ebola in marburg, so potniki najbolj izpostavljeni bistveno bolj znanim okužbam, hepatitisu A, trebušnemu tifusu in malariji. Pa tudi bolezni ob vrnitvi niso redke, a spet ne posebej eksotične. Največ jih namreč domov prinese potovalno drisko.

Vrsta za cepljenje proti rumeni mrzlici na letališču v Kolumbiji FOTO: Luisa Gonzalez/Reuters

Kot smo preverili na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), kamor sodi tudi devet enot za potovalno medicino, je treba ta čas čakati na obravnavo približno dva tedna, odvisno od tega, koliko je potreb po še drugih cepljenjih. Ne glede na to Zoran Simonović, predstojnik Območne enote NIJZ Maribor, sicer pa epidemiolog s posebnimi znanji s področja potovalne medicine, pravi, da poskušajo potnikom pomagati in najti prostor za nujna cepljenja, če ne drugače, v enotah, ki niso tako zasedene. V vsakem primeru pa morajo potniki o tem pravočasno razmišljati, tudi zaradi tega, ker se pri nekaterih cepljenjih ustrezna zaščita razvije šele po več odmerkih, ki jih je treba aplicirati z določenim razmikom.

Najpogostejša cepljenja

Najpogosteje se potniki pred odhodom zaščitijo s cepljenjem proti hepatitisu A, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, steklini, za nekatere pride v poštev tudi zaščita s cepljenjem proti meningokoknim okužbam, otroški paralizi – odvisno od lokacije in zdravstvenih tveganj, ki so tam aktualna. Veliko ljudi potuje tudi na območja s povišanim tveganjem za malarijo, ti dobijo v ambulanti za potnike ustrezne napotke za zaščito in recepte za nabavo protimalaričnih tablet.

V vseh devetih ambulantah za potovalno medicino na leto obravnavajo od 5000 do 8000 potnikov; slednjo številko so dosegli leta 2019, tik pred epidemijo covida, potem se je seveda drastično zmanjšala, trenutno so spet pri približno pet tisoč obravnavah na leto. Obisk je razporejen čez vse leto, nekoliko več ga je v poznopomladnih mesecih in jeseni oziroma zgodaj pozimi, je povedal Zoran Simonović.

Ne le na število obravnav, tudi na izbiro cilja potovanja je nekoliko vplival covid. Pred pandemijo je bilo največ ljudi, ki so prišli v potovalne ambulante, namenjenih v države jugovzhodne Azije in Azije na splošno, sledile so Srednja in Južna Amerika ter Afrika. Med covidom pa so postale glavna destinacija afriške dežele, saj nekatere države niso imele posebnih potovalnih omejitev, med njimi je bila, denimo, Tanzanija z Zanzibarjem. Tudi v pokovidnem obdobju so afriške države še kar pogost cilj, spet je tudi več potovanj v Azijo.

Ambulante za potovalno medicino so za potnike, ki se odpravljajo v bolj eksotične kraje, nujna postojanka pred odhodom – a ne vselej takoj dosegljiva. FOTO: Leon Vidic

Afriške države so sicer na splošno povezane z več zdravstvenimi tveganji zaradi nalezljivih bolezni, pravi Zoran Simonović, so pa ljudje pri bolj eksotičnih potovalnih ciljih tudi nekoliko bolj zaskrbljeni za ohranjanje svojega zdravja, zato se pogosteje obrnejo na njihove ambulante. V Afriki je tudi največje tveganje za malarijo, zlasti v deželah podsaharske in zahodne Afrike, je poudaril epidemiolog, sledijo posamična tihomorska otočja, nekoliko manjše pa je tveganje v državah južne in jugovzhodne Azije ter v Srednji in Južni Ameriki, kjer je bolj ali manj omejeno na amazonski predel.

Redko v stiku z najhujšimi virusi

Če pogledamo na trenutni seznam potovalnih bolezni na strani ameriškega centra za nadzor in preprečevanje nalezljivih bolezni, vidimo opozorila za viruse, kot so marburg v Etiopiji, čikungunja v Bangladešu, na Šrilanki, Kubi ..., rumena mrzlica v Kolumbiji (poleg zika, denge in spet čikungunje) in Peruju, mpox (opičje koze) v Liberiji in Sierri Leone, mrzlica vzhodnoafriškega jarka (Rift Valley) v Mavretaniji v Senegalu, v več afriških in azijskih državah denga, v Indiji steklina, še vedno se širijo tudi otroške bolezni, kot so davica, otroška paraliza ...

Čeprav seznam zveni grozeče, te za potnike niso nujno neposredno nevarne, pravi sogovornik. »Tudi če se pojavijo lokalni izbruhi posamičnih, bolj redkih, a zelo nevarnih nalezljivih bolezni, kot sta ebola ali virus marburg, ti izbruhi redko predstavljajo večje tveganje za potnike. Na potovanjih imamo namreč redko tesne stike z lokalnim prebivalstvom, med katerimi se določene bolezni širijo.« Potniki po njegovih izkušnjah večinoma potujejo organizirano, a tudi če so na poti individualno, imajo vnaprej izdelan itinerar, ki redko vključuje bivanje v lokalnih ruralnih območjih in tesne stike z domačini. Ker so tovrstni virusi medijsko izpostavljeni, se ljudje tudi dodatno pozanimajo, kaj to pomeni za njihovo varnost.

Pred pandemijo je bilo največ ljudi, ki so prišli v potovalne ambulante, namenjenih v države jugovzhodne Azije in Azije na splošno, sledile so Srednja in Južna Amerika ter Afrika. FOTO: Shutterstock

Potnike bolj ogrožajo že znana tveganja, kot so okužba z virusom hepatitisa A, trebušni tifus, ugrizi potencialno steklih živali pa seveda bolezni, ki jih prenašajo komarji, denimo rumena mrzlica in malarija. Rumena mrzlica je tudi eden redkih primerov, za katere posamezne države zahtevajo potrdilo o cepljenju pred vstopom, tudi kot pogoj za pridobitev vizuma, drugi takšen primer je cepljenje proti meningokoknemu meningitisu, ki ga zahteva Savdska Arabija.

Preostala cepljenja so torej priporočena zaradi večjega tveganja na določenih destinacijah. Tako se v Sloveniji zgodi, kot pravi sogovornik, da želijo potniki samo cepljenja, ki so obvezna – čeprav okužba z določeno boleznijo sploh ni tako verjetna, a države zahtevajo cepljenje zato, da bi preprečile izbruhe. »Mnogo večje tveganje je, recimo, lahko za hepatitis A, trebušni tifus, malarijo ...« je znova naštel epidemiolog.

Tegobe, ki nas spremljajo tudi domov

Čeprav redko slišimo, da bi kdo s potovanja prinesel kakšno eksotično bolezen razen malarije – takih primerov je po sogovornikovih podatkih nekaj deset na leto –, je to napačen vtis. Resnici na ljubo potniki pogosto pridejo domov s težavami, najpogosteje je to potovalna driska. Iz nekaterih priljubljenih turističnih ciljev, takšen primer je Egipt, kar 50 odstotkov potnikov pride s to težavo, ki je posledica okužbe z ne povsem neoporečno hrano ali vodo, stikom prek rok z onesnaženimi površinami ipd.

Zaradi povečanja potreb tudi po drugih cepljenjih, ne le pred potovanji, je treba na obravnavo trenutno čakati približno dva tedna. FOTO: Shutterstock

Nujni del potovalne lekarne so tako sredstva za blaženje driske ter za nadomeščanje izgubljenih tekočin in elektrolitov in po drugi strani sredstva za lajšanje zaprtja, pa tudi zdravila za nižanje telesne temperature, lajšanje manjših bolečin, sredstva proti slabosti, repelenti in kreme za zaščito pred soncem, razkužilo, obliži in povoji za oskrbo manjših ran, termometer ...

Potnike v ambulantah vedno opozorijo, naj vzamejo s seboj tudi zadostno količino svoje redne terapije, če jo imajo, morda tudi malo več, če se zgodijo nepredvideni zastoji pri potovanju, ne priporočajo pa antibiotikov za samozdravljenje na potovanju. »Če se pojavijo znaki, ki bi zahtevali antibiotike, je bolje, da ljudje obiščejo lokalno zdravstveno pomoč in pridobijo zdravila tam. Uporaba antibiotikov zelo poveča kolonizacijo z večkratno odpornimi mikroorganizmi,« je poudaril sogovornik.