Od Ljubljane do Tirane s kolesom: 26. junij 2011

Zadnjo noč doma nisem nič kaj prida spal, zato sem se prvo jutro na poti zbudil šele ob devetih in preden sem opravil vse jutranje naloge, med drugim sem spil še kavo, pospravil za seboj in kolesarske torbe spet oprtal na kolo, sta minili dve počitniško ležerni uri. Mimogrede: kavo sem skuhal na manjšem plinskem gorilniku, ki sem ga v opremo vključil za to potovanje. Še sploh potem, ko sem bral v knjigi Jureta Robiča, da je treba paziti na vnos kofeina kot poživila. Ljubitelju kave všečno jutranje opravilo. :-)

Sava, ki sta se ji tik za Ljubljano pridružili Ljubljanica in Kamniška Bistrica (od Zelencev in Ribčevega Laza v Bohinju pa sem v njeni družbi tudi sam), se nato umiri, razširi in elegantno zaokroži podobo Litije. Za
nekaj več »razburjenja« reke poskrbi ozka dolino mimo Zagorja, Trbovelj in Hrastnika in vse do Radeč, saj sta si prostor v njej poleg reke izbojevali še dve komunikacijski poti: cesta in železnica.

Če so bile nekoč vodne poti izjemno pomembne, danes, vsaj v zgornjem toku reke, Sava kot vodna pot ni pomembna. Že v Radečah, kjer se hribi razprejo in voda dobi več prostora in po njej že lahko pluje rečni brod. Naprej se Sava leno (ob lepem vremenu seveda in brez večjih količin vode) približa Krškemu in teče naprej proti meji. Zaradi gradnje hidroelektrarn so umetno utrdili bregove in povsem spremenili podobo reke in krajine. Reka je tako postala bližja za poglede in posledično vstopila v našo javno zavest.

Naj pojasnim: na Jesenicah, odkoder sem, se Savo komaj opazi, saj ima bregove obraščene ali pa je skrita v globoki strugi. Zato Save Jeseničani praktično ne poznamo. Morda je še najbližja tistim, ki obiskujejo hokejske tekme v Podmežakli in morajo zato preko sicer neopazne reke. Še ko so na Jesenicah razmišljali o sloganu, so namesto vode, torej reke Save, ki je dajala silo razvoju železarstva in s tem mesta, raje izpostavil narcise s poljan nad Jesenicami. (Jesenice so sicer po sloganu mesto jekla in cvetja).

Ker reka ni vidna, ni prisotna v zavesti Jeseničanov in, končno, za reko, torej vodo in vir življenja, tudi ne more biti prostora v sloganu mesta. Tam imajo svoj prostor narcise (pomembne le en mesec v letu), ki so vsem na očeh in bolj prisotne v javni zavesti, Sava pa je skrita, odmaknjena in morda preveč zapostavljena.

Sava nato ponudi lepih pogledov po bližnji okolici in se nastavi fotoaparatu, kolo pa se vrti in se za ta dan ustavi tik pred Brežicami, sredi pšeničnega polja. Se spomnite kako diši pšenično polje, kako diši zvečer, ko se spušča vlaga na zemljo? Se spomnite kako diši zjutraj ob sončnem vzhodu? Jaz vem ...