Pet sanjskih potovanj kapista Nejca

Nejc je bil vrhunski hokejist, diplomiral je iz elektrotehnike, vodil uspešno podjetje. Nato ga je zadela kap. Z nadčloveško voljo se je vrnil med žive. Ponosen je na CVB, Sekcijo za šport in žur, ki jo sestavlja skupina smejočih se ljudi, ki so doživeli možgansko kap. In ki tudi potujejo. Za Nejca je najhuje, ker angleško razume vse, govoriti pa v tujem jeziku ne more. In mimogrede: za »kapista« napisati to, kar je napisal Jernej, je tako kot za zdravega človeka napisati krajšo knjigo.

Ohrid

Cilja potovanja sta bila Skopje in Ohrid. Glavni cilj odprave je bil obisk Nevrološke klinike v Skopju, kjer nas je sprejela dr. Anita Arsovska. Zdravniška oskrba pacientov po kapi je zelo podobna kot pri nas, za samo rehabilitacijo pa je pri nas veliko bolje poskrbljeno. V Makedoniji namreč ni skupnosti, društva ali organizacije, ki bi združevala ljudi po kapi.

Na Ohridu nas je pričakal rahel dež, z njim pa je prišel tudi mraz, vendar je bil sprehod pod dežniki kljub temu zabaven. Ogledali smo si samostan sv. Nauma. V cerkvici, ki je posvečena njemu in njegovim čudežem, je tudi njegov grob. Pravijo, da če prisloniš nanj uho, slišiš bitje njegovega srca. V cerkvi sv. Sofije so najstarejše freske, iz 11. stoletja. Legenda pravi, da je Sofija imela dve hčeri, Vero in Nado. V tistem času so pobijali vse pripadnike drugih ver, tako so tudi njeni hčeri mučili in na koncu obglavili. Mama ju je ves čas tolažila, ko pa sta izdihnili, je izdihnila tudi sama.

Nemška klinika in društvo

Rehabilitacijska klinika Wicker Klinik in Društvo za samopomoč ljudi po doživeti kapi v Frankfurtu. Klinika Wicker je v zasebni lasti in med drugim na nevrološkem oddelku skrbi za rehabilitacijo pacientov, ki jih je prizadela možganska kap, ali po operativnem posegu na možganih. Nevrološki oddelek ima na razpolago 35 postelj in vsak pacient ima svojega terapevta. Moram priznati, da razen v udobju namestitve pacientov (samo enoposteljne sobe) nisem opazil neke bistvene razlike pri izvajanju rehabilitacije v primerjavi s tem, kar ponujajo pacientom v Rehabilitacijskem centru Soča.

V Društvu za samopomoč ljudi po doživeti kapi nas je pričakalo dvanajst kapistov in njihovih sorodnikov. Izmenjali smo si informacije o delovanju klubov. Zanimivo je, da je fundacija, ki skrbi za zadovoljevanje materialnih interesov kapistov, pod vplivnim vodstvom družine Bertelsmann, ki je lastnica največjega medijskega imperija v Nemčiji (časopisi, televizija idr.). Z njihovo pomočjo se je pomembno spremenila tudi zavest pri Nemcih v zvezi s kapjo.

Snežna Marmolada

Če smučajo kapisti, je to prav posebna reč. Osem se nas je odločilo, da v skladu s sprejetim programom sekcije za šport preizkusimo svoje sposobnosti na snegu – a pred tem nas je čakal zdravniški pregled. Vsi kandidati smo uspešno prestali testiranje in pridobili dovoljenje za načrtovane aktivnosti. Pet najpogumnejših se je spustilo po belih strminah in moram priznati, da so prav elegantno vijugali po sicer nezahtevnem smučišču, a kljub temu preizkušali svoje, po bolezni na novo pridobljene telesne spretnosti. Prava terapija za dušo in telo.

Najlepši del izleta je sledil naslednji dan, in sicer vzpon z nihalko na Marmolado, približno 3300 metrov visoki najvišji vrh Dolomitov. Občutek je bil čudovit, vreme krasno in še bolj je bil krasen razgled na okoliške vzpetine in gore. Za smučarje pravi raj, saj se smučišča razprostirajo vse od vrha pa prav do doline, in to v več smereh. Za zdaj za nas še prezahtevni tereni, toda morda v prihodnje, z več vadbe in kondicije, dosegljivi tudi kapistom. Zato le pogumno naprej, tudi življenje po možganski kapi je lahko kvalitetno in polno lepih doživetij.

Kolesarski izlet v Švico

Odzval sem se Jonovemu vabilu in se konec avgusta s kolesom pridružil trem kolesarjem. Jon je navzoče seznanil z namenom kolesarjenja in predstavil Steva in Nejca, kolesarja po kapi. Steve vozi polležeče kolo, Nejc pa kolo s pomožnima kolesoma. Naslednji dan smo se odpravili na Jungfraujoch. To je najvišja gora v Evropi, na katero nas lahko pripelje vlak.

Tu je več razglednih točk. Odšli smo ven, na sneg. Razgled na najvišjo goro je bil prelep. Vreme je bilo čudovito. Sončno in toplo. Sprehodili smo se po snegu. Tu so povsod opozorila, da je priporočljivo le počasno gibanje. Višina 3468 metrov lahko povzroči pri hitrejšem gibanju težave z dihanjem in vrtoglavico. Mi tako nismo preveč hitri. Tako nobeden od nas ni imel težav zaradi višinske razlike. Naslednja razgledna točka pa je stolp na višini 3571 metrov. Razgled je bil veličasten. Na eni strani so se gore že zavile v oblake. Na drugi strani pa so nežni sončni žarki osvetljevali najvišji vrh. Pogled, ki se ti vtisne globoko v zavest. To je spomin na zlitje človeka z goro in zemlje z nebom. Povežeš se z vsem. S tem se zliješ. Postaneš eno. Živiš in dihaš s to lepoto. Ogled teh gora je bil čudovit. Nepozabno doživetje.

Seminar joge na Debelem rtiču

Želeli smo se bolje seznaniti z jogo in njenim blagodejnim vplivom na naše telo in počutje.

Predavanje je vodila učiteljica joge Mojca Prusnik. Seznanila nas je s pomenom joge in njenim blagodejnim učinkom na naše zdravstveno stanje. Zdaj za to že obstajajo tudi znanstveni dokazi. Prav tako je dokazano, da z redno vadbo na primer pri bolnikih z multiplo sklerozo bolezen počasneje napreduje in bolniki z vajami poskrbijo za večjo gibljivost.

Naslednji dan smo začeli že zelo zgodaj. Zbrali smo se v telovadnici, kjer smo dan začeli v popolni tišini s polurno meditacijo in nadaljevali z vajami joge.

Popoldne je imela predavanje nevrologinja Mateja Baruca, ki nam je prenesla nova dognanja s konference v Stockholmu. Povedala nam je nekaj o kapi in dejavnikih tveganja za njeno ponovitev.

Naslednji dan smo spet začeli zgodaj in izvajali meditacijo in jogo skoraj dve uri. Dopoldne pa nam je o meditaciji in jogi predavala zdravnica Helena Fabris iz Kopra.