Pivška presihajoča jezera, leglo kukavičevk in drugih cvetk

Pivška presihajoča jezera so v tem času travniki, ki se barvajo v značilno pomladno zelenilo. Vsaj od daleč. Ko stopimo bliže in smo po možnosti v spremstvu poznavalca, kakršen je Florijan Poljšak, začnemo opažati barve številnih cvetov. Na Pivškem med drugim raste polovica od okoli 80 vrst orhidej, kolikor jih uspeva v Sloveniji. Sezono je že začela navadna kukavica, ki si teritorij deli z gorskim kosmatincem. Najboljši čas za obisk sta sicer maj in junij, ko se kukavičevke najbolj razbohotijo.

Omenjeni cvetici sta tudi prvi navedeni v knjižici Cvetje pivških jezer, ki so jo izdali v Krajinskem parku Pivška presihajoča jezera skupaj z društvom Drobnovratnik. Eden izmed avtorjev je Florijan Poljšak, ljubiteljski botanik, s katerim smo se odpravili na sprehod po tamkajšnjih mokrotnih in suhih travnikih.

Najprej je prehodil Alpe

Pivška presihajoča jezera, kjer domuje več kot 450 rastlinskih vrst, sestavlja 17 jezer in jezerc, menda jih nikjer na svetu ni toliko na tako majhnem območju. Največji sta Petelinjsko in Palško, ki se razlijeta v dolžino tudi več kot 1500 metrov in se imenujeta po bližnjih krajih. »Z vseh teh hribov se polnijo luknje v kraških tleh, in ko se to zapolni, se začne nivo dvigati. In to je lastnost naših jezer – ne narastejo zaradi padavin od vrha, ampak zaradi dviganja podtalnice,« začne Florijan Poljšak sprehod po teritoriju, ki ga je ničkolikokrat prečesal.

Pozimi so bile kotanje polne vode. »To traja teden, 14 dni, morda ves mesec, a ni ga zakona, s katerim bi lahko zagotovo napovedali višino vode,« pravi. Petelinjsko jezero, kamor sva namenjena, je bilo najvišje 26. februarja 2014, na kar spomni tabla ob poti.

Naš vodnik je seveda domačin, zadnja desetletja živi v Selcah, sicer prihaja iz okolice Postojne, Gorenje, tam blizu znane Predjame, je njegov rojstni kraj. Z ljubeznijo do fotografije in narave se je okužil v družini. Oče je bil ljubitelj narave, rad je tudi fotografiral, predvsem pa je bil poznavalec gob. Tudi Florijan Poljšak je dolgo gobaril, a sčasoma se je vse bolj oziral za cvetlicami.

Sprva je za njimi lazil po visokogorju; začel je s skupino ljubiteljskih botanikov iz Idrije, Pumparki so si rekli (cvetni popek po idrijsko, hitro prevede), pozneje je širil in širil območje in prehodil je Alpe in skoraj vso Slovenijo. Pa ne sodi med tiste, ki bi tekli navzgor, kvečjemu obratno: zaradi svojega konjička je prepočasen za vsako planinsko skupino. »Fotografiram, in ko dvignem glavo, vidim, da ni nikjer nikogar več!«

Bogastvo za domačo hišo

Kmalu je spoznal, da mu pravo bogastvo tiči tik pred nosom. »Če si blizu, prej ali slej pride prilika, da moraš iti. In tako greš enkrat, greš dvakrat, in počasi se zaljubiš,« pripoveduje v spevnem narečju in se spomni, kako se je potil, ko je lezel na 1500, 2000 metrov, da bi našel kakšno rož'co, potem pa jo je ugledal za domačo hišo. »Tako sem si rekel, da bi bilo morda dobro najprej prečesati domačo Pivko,« zaokroži ljubiteljski botanik, po poklicu sicer inženir strojništva, ki je večino delovne dobe preživel v komunalni službi. Zdaj je že lep čas v pokoju (»državi grem že malo na živce,« v svojem slogu pripomni), kdaj je tudi malo dolgčas, pravi, še zlasti ko se spomni na pokojno ženo, v družbi katere je raziskoval in fotografiral cvetlice.

Ali je območje zaradi jezer bolj bogato s cvetjem kot drugi predeli? »Nasploh je Pivško bolj bogato s cvetjem,« odgovori, »a žal strokovno zelo malo pregledano. Poznam se s številnimi botaniki, ki so seveda obiskovali tudi Pivko. A šli so na Petelinjsko jezero, na Snežnik, na Sv. Lovrenc, vse drugo pa ni pregledano.« Zato so tudi izdali knjižico – da bi malo dregnili v stroko. Vanjo so sicer uvrstili 28 rastlin, šest so jih zgolj omenili v besedilu, kakšna posebej redka pa ostaja še skrita.

Ko hodiva proti Petelinjskemu jezeru, najprej opozori na drobne rumene cvetove: »To so prstniki, včasih so jim rekli petoprstniki, saj imajo pet listkov, ki so deljeni kot prsti,« pokaže. Okoli se je dvigoval teloh – blagodišeči teloh, kot ga natančneje imenuje, a nemudoma doda, da bi lahko bil tudi deljenolistni, kakršen raste proti Istri. »Strokovnjaki še niso tako dobro raziskali telohov, da bi lahko šli stavit,« vedro pravi.

Najbolj barvito bo junija

Sami mokrotni travniki Petelinjskega jezera so ta čas še nekoliko pusti. »Če boste prišli junija, boste tukaj videli modre zvončaste cvetove, vrsto celolistnega srobota. Za popestritev bo zraven rasel pokončni srobot, ob cesti pa bi lahko našli še navadnega. Vmes se pomešajo silji in obarvajo polje v belo, pridruži se še robati luk, ki mu doda rožnati odtenek,« sogovornik napoveduje barvne odtenke, ki bodo sledili zgodnji pomladi.

Tudi bruhalniki, iz katerih se napolni Petelinjsko jezero, so bili popolnoma suhi. »A ko se dodobra napolni podtalnica, prav lepo bruha,« pripoveduje, »pred leti je vrglo ven tudi človeško ribico.« Ob tistih bruhalnikih, pravzaprav estavelah, saj se jezero tam tudi prazni, je veliko rastišče perunike. »Na Pivškem – od Nanosa do Snežnika, od Slavenskega Ravnika in Šilentabora do Javornikov – cvetijo skoraj vse slovenske perunike in lilije. Če nadaljujemo pot proti Snežniku in Volovji rebri, naletimo še na tisto nenavadno vrsto lilij, žafransko lilijo, ki je brez brstičev, večja in temnejša od brstične.«

Na poti navkreber, na območje suhih travnikov, je polno ta čas belo cvetočega črnega trna, rumenega drena in brina v vseh razvojnih različicah, med travami se dviguje kamenje, tu in tam zapiha in se oglasi kukavica, v oddaljenosti se slišijo poki z vojaškega vadbišča Poček.

Sogovornik je tudi med tistimi, ki večkrat izrazijo pomisleke o izvajanju vojaških aktivnosti na kraških tleh. »Če ima človek rad naravo, vojska ne sodi zraven. Ne rečem, da je nepotrebna, a vse sodi, vsaj v mirni dobi, na svoje mesto, in kraški teren, kjer se vse nečistoče stekajo v podzemlje, ni primeren za to. Vse to se bo shranilo in nekoč priteklo v Malne, kjer so izviri pitne vode.« Krajinski park sodi za nameček na območje Nature 2000, na območju jezer je življenjskemu ritmu živali prilagojena tudi košnja.

Navadna kukavicain gorski kosmatinec

Medtem se ob poti pojavi pomladanski šaš, rastlina, zelo podobna travi, »a če primemo steblo, lahko zatipamo, da je oglato«, pojasni razliko. Le nekaj metrov stran izmed trav kukajo mračice z drobnimi modrimi cvetki, pa cipresasti mleček, ki je razširjen povsod, in rani mošnjak, dokler se ne prikaže prva cvetica iz rodu kukavičevk – še ne povsem razprta navadna kukavica, ki je, kot vse orhideje, zavarovana in uvrščena na rdeči seznam, zato sta nabiranje in presajanje prepovedana z zakonom.

Zavarovane so na mednarodni ravni, a to seveda ne ustavi človeka, ki je že marsikatero vrsto spravil na rob preživetja zaradi svoje želje po izboljšanju spolne moči. Tako tudi kukavičevke na jugu Balkana in v Turčiji še vedno ruvajo in iz gomoljev izdelujejo pijačo, imenovano salep, za katero verjamejo, da deluje kot afrodizijak.

Po sprehodu na Pivškem o tem, da gre za ogroženo vrsto, resnici na ljubo ni mogoče sklepati, kajti enemu cvetu sledijo številni drugi, ki se dvigujejo iz suhih trav, čeprav se obdobje največjega razcveta še niti začelo ni. Od okoli 80 orhidej pri nas jih je sogovornik fotografiral 90 odstotkov, dve mu, kot pravi, manjkata še s Košute.

Zavarovan je tudi gorski kosmatinec, ki razveseli obiskovalca, ko zagleda prvega, a kmalu ugotovi, da jih je za njim še cela množica v vseh različicah, od čisto mladih do že skoraj odcvetelih. Za tega sorodnika velikonočnice, ki je pri nas zaščitena že od leta 1949, je značilno, da cveti zelo zgodaj, še preden se grmi in drevesa olistajo, in je pomemben vir hrane za opraševalce, za čmrlje celo ključen.

Cveteli bodo še kakšen teden, oceni Florijan Poljšak, potem bodo od njih ostali le še starčki s sivimi lasmi. Zaradi enega od kosmatincev, spomladanskega, je šel v enem tednu štirikrat nad Sedmera jezera. Bil je prepričan, da ga je že odkril in fotografiral, dokler mu ni prijatelj povedal, da ni tisti, ki ga išče, in ga sam spremil do enega od dveh rastišč. Tako se pogovor nadaljuje o redkih in še redkejših vrstah, ki jih poznajo le pravi botanični sladokusci, prav za vsako sogovornik najde ime in navede rastišče.

Trije jegliči na kupu

A tudi za tiste, ki prepoznajo le najbolj razširjene znanilce pomladi, najde zanimivost. Trobentica, najbolj razširjena cvetlica iz rodu jegličev, ima na Pivškem celo družino. Na enem izmed tamkajšnjih travnikov nam predstavi spomladanski jeglič v družbi z navadnim, torej trobentico, in še njunim križancem. »Križanci med jegliči so sicer pogosti in jih najdemo povsod. Najbolj znan je idrijski jeglič, križanec med kranjskim in lepim jegličem, avrikljem, najdemo pa tudi križance med visokim in navadnim jegličem,« sklene Florijan Poljšak.