Provansa ni le ozemlje na jugu Francije, je pokrajina vtisov – vonja sivke, okusa oljčnega olja in zvokov škržatov. Pravo provansalsko življenje se občuti stran od vrveža velikih mest, v starih kamnitih vasicah, kjer se čas meri z dolžino senc visokih platan in ne s hitrostjo urnih kazalcev.

V preteklosti je bil jug Francije bolj kot z galskimi plemeni povezan z Rimljani. Ti so območje zavzeli v 2. stoletju pr. n. št. in ustanovili prvo provinco rimskega imperija, imenovano Provincia Nostra (naša provinca), kar so Francozi omehčali v Provence. Ozemlje je več let upravljal Julij Cezar, ki se je od tod odpravljal na bojne pohode proti galskim plemenom na severu. Nekaj časa se mu je uspešno upiral Vercingetoriks, ki je bil sprva Cezarjev ujetnik, po pobegu pa njegov največji trn v peti. Ta Asterix brez čarobnega napoja, a s silnim nabojem upora, je združil galska plemena in skoraj spravil Rim na kolena. Cezar je z Galci kruto obračunal, na koncu pa tudi sam v senatu občutil ostrino dolgih nožev.

Po rimski nadvladi so jug Francije prečkala različna ljudstva. Do srednjega veka je bila Provansa samostojno vojvodstvo, bliže Rimu kot Parizu. Šele konec 15. stoletja je pristala pod francosko krono, a je ohranila romanski značaj. Na zemljevidu boste zaman iskali njene meje, saj je vključena v širšo upravno regijo z dolgim birokratskim imenom Provansa-Alpe-Azurna obala. A Provanse ni težko prepoznati: to je dežela valovitih gričev, kjer se izmenjujejo polja sivke, neskončni vinogradi in srebrnozeleni oljčni nasadi, vmes pa počivajo stare vasice, ki kljubujejo spremembam časa.

Pod hribovjem Luberon

Osrčje Provanse je težko določiti, vendar to ni daleč od hribovja Luberon in reke Durance. Tu so kraji, ki ohranjajo pristno provansalsko življenje. Namesto da bi se podali v slikovito vas Gordes, ki od daleč očara, a se duši v množici turistov, je bolje obiskati drugo stran pogorja. Tam se skrivajo zaselki, ki ne živijo od prodaje spominkov, ampak od vsakdanjih opravil. Turistov je le za vzorec, vrvež pa zaživi le na lokalnih tržnicah in v vaških bifejih.

Med vasicami, ki poosebljajo Provanso, je gotovo Cucuron. Ta manj obljudeni kraj je znan po pravokotni vodni površini v središču, obdani s stoletnimi platanami, ki so jo sprva uporabljali kot rezervoar za zalivanje in gašenje požarov, do danes pa je postala srce vaškega življenja.

Na griču nedaleč stran je Ansouis s srednjeveškim gradom in strnjenim vaškim jedrom, ki ponuja čudovit razgled na vinograde, oljčne nasade in žitna polja. Postati se splača tudi v vasici La Tour-d'Aigues, kjer si lahko ogledate razvaline renesančnega gradu iz 16. stoletja. Nekdaj razkošna rezidenca, ki so jo primerjali celo s palačami v Avignonu, je bila poškodovana v požarih, nato pa med francosko revolucijo skoraj povsem uničena. Danes so ohranjeni le pročelje, arkade in dvorišče, ki pričajo o nekdanji veličini graščine.

Če iščete še več avtentičnih vasic, se velja odpraviti tudi v Cadenet, Ménerbes, Oppède le Vieux, Bonnieux in druge. V teh krajih je najti vse značilnosti provansalskih vasi: trge z vodnjaki, skromne cerkve, ostanke gradov in kamnita obzidja, s katerih se odpira razgled na pokrajino, pogosto ujeto na filmska platna.

Tujec iz Alžirije

Ob vznožju Luberona se skriva še en očarljiv kraj. Osrednja znamenitost vasi Lourmarin je čudovito ohranjen renesančni grad iz 15. stoletja, a enako navduši vas, prepredena z galerijami, kavarnami in restavracijami. Kraj je od nekdaj privlačil umetnike in intelektualce. Najslavnejši med njimi je bil tujec z druge strani Sredozemlja. Albert Camus, rojen v Alžiriji, se je leta 1958 preselil v hišo, ki jo je kupil z izkupičkom Nobelove nagrade, podeljene leto prej. V tej provansalski vasici je našel zatočišče pred pariškim elitizmom in se v njej hitro udomačil.

Domačini se ga spominjajo kot skromnega in dostopnega človeka, ki je kot strasten navijač redno spremljal nogometne tekme in preživljal čas v vaških lokalih. A njegov čas v kraju je bil kratek. Le dve leti po selitvi je tragično preminil kot sopotnik v prometni nesreči na severu Francije. Čeprav je umrl daleč stran, je bil na lastno željo pokopan v Lourmarinu. Njegov preprosti grob na lokalnem pokopališču deluje nekoliko zanemarjeno, morda zaradi številnih občudovalcev, ki na njem puščajo pisala, rože in zapise svojih misli, ali pa zaradi želje sorodnikov, da ohranijo njegov skromni in uporniški značaj.

Ob 50. obletnici Camusove smrti je takratni francoski predsednik Nicolas Sarkozy predlagal, da bi njegove posmrtne ostanke prenesli v pariški Panteon, ob bok drugim velikanom francoske kulture. A temu so se odločno uprli njegovi potomci in širša javnost. Camus tako še vedno počiva v tišini podeželja in ne v marmorni dvorani prestolnice.

Kraj prerokov

Na drugem bregu reke Durance leži provansalska vas Saint-Rémy-de-Provence, ki je poleg umetnikov povezana tudi s slavnimi preroki. V kraju se je namreč rodil skrivnostni Nostradamus. V svojem času je bil poznan predvsem kot zdravilec in astrolog. Šele po objavi knjige Les Prophéties (Prerokbe) se je zapisal kot prerok, predvsem zaradi podpore pomembnih osebnosti, kot je bila kraljica Katarina Medičejska.

Knjiga je mešanica francoščine, latinščine, italijanščine in provansalščine, napisana v zagonetnem slogu štirivrstičnic, z uporabo arhaičnih izrazov, besednih iger in zmedene slovnice. Zaradi dvoumnosti so bralci v teh zapisih skozi stoletja videli napovedi velikih dogodkov, kot so francoska revolucija, prihod Napoleona, vzpon Hitlerja in mnoge druge katastrofe. A prerokbe so to postale šele a posteriori, saj so jih ljudje razlagali v luči preteklih dogodkov.

V samostanu Saint-Paul de Mausole blizu vasi je eno najintenzivnejših ustvarjalnih obdobij svojega življenja preživel takrat še povsem neznan slikar Vincent van Gogh. Potem ko si je po duševnih težavah odrezal uho, je prostovoljno odšel na psihiatrično zdravljenje v samostan. Mirno okolje ni bilo le zatočišče pred njegovimi demoni, ampak predvsem neizčrpen vir navdiha za prizore, ki jih je upodabljal na svojih platnih.

V tem obdobju je ustvaril več kot 150 slik, med njimi nekatere izmed svojih najprepoznavnejših mojstrovin: Zvezdno noč, Irise ter številne upodobitve cipres, oljčnih nasadov in drugih motivov. Tu je dokončno izoblikoval svoj ekspresivni slog, z debelimi nanosi barve in značilnimi vrtinčastimi potezami. V samostanu je na ogled njegova skromna soba, v kateri zidovi še zmeraj ohranjajo slikarjevo tesnobo. Tik ob samostanu stojijo še ostanki rimskega mesta Glanum, kar je še en tehten vzrok za obisk Saint-Rémyja.

Varuh provansalskega jezika

V bližini Saint-Rémyja se je rodila še ena pomembna osebnost, ki je pustila močan pečat v Provansi. Frédéric Mistral je bil pesnik, slovaropisec, nobelovec in eden najmočnejših glasov provansalske (okcitanske) kulture. Postal je simbol provansalske identitete, podobno kot pri nas France Prešeren. Njegovo poslanstvo je bilo ohraniti jezik in dušo Provanse, ki sta v 19. stoletju počasi izginjala pod vplivom centralizirane Francije.

Mistral je ustvarjal izključno v provansalščini (natančneje okcitanščini) in jezik povzdignil na raven visoke književnosti. Na prvi pogled je provansalščina podobna francoščini, vendar sta to dva ločena romanska jezika z različno slovnico, izgovarjavo in besediščem. V mnogih pogledih je bliže italijanščini in katalonščini kot francoščini. Danes jo govorijo le še starejše generacije, medtem ko se pri mlajših sliši vse redkeje. Da bi ohranil jezik, je Mistral ustanovil gibanje Félibrige, ki je imelo pomembno vlogo pri oživitvi in utrjevanju provansalske kulturne zavesti, zato ni naključje, da najdemo njegovo ime na številnih šolah, ulicah in trgih.

Provansalsko dvorjenje

V Provansi boste poleti slišali in občutili značilno glasbeno spremljavo. Žal to ni glas Edith Piaf, ampak neki drug, manj prijeten resketajoč zvok. Škržati oziroma cikade, tisti nevidni škrati, skriti nekje med drevesi, kalijo dnevni mir in kot razglašene violine žagajo eno in isto ponavljajočo se melodijo. Da bi njihove ljubezenske klice uslišale samice, svoje nožne inštrumente drgnejo do onemoglosti.

Če imate to nesrečo in se znajdete pod borovci ravno takrat, ko se začne strastno dvorjenje, vam v bobenčkih zveni še dolgo po tem, ko se umaknete v varno zavetje. Zaradi neizmerne glasnosti, ki v bližini lahko doseže tudi 100 decibelov, se človek vpraša, ali so njihove dame naglušne, nezainteresirane ali pa so snubci v resnici le nepotešeni ljubimci. Kakorkoli že, brez škržatov bi bila Provansa kot kak dokumentarec Davida Attenborougha brez zvoka.

Za domačine so škržati veliko več kot le nadležna glasna bitja. So simbol sreče, obilja in varuhi. Marsikatera provansalska družina ima nad vhodnimi vrati obešenega škržata, narejenega iz keramike, podobno kot pri nas podkev. Škržati na podeželju delujejo kot zvočni koledar, saj se oglašajo od začetka poletja do prvih jesenskih dni.

Petje škržatov je celo pravno zaščiteno. Francoski parlament je namreč sprejel zakon, ki zvoke in vonjave podeželja ščiti kot del nesnovne kulturne dediščine. To ne vključuje le zvoka škržatov, ampak tudi zvonjenje kravjih zvoncev, kikirikanje petelinov, ropotanje traktorjev, vonj pognojenih polj in podobno. Povod za sprejete takega zakona je bilo pritoževanje prišlekov iz mest nad podeželskim hrupom in vonjavami. Najodmevnejši je bil petelin Maurice, ki je celo pristal na sodišču. Priseljenci iz mesta so ga želeli utišati, ker je kikirikal prezgodaj, a sodišče je odločilo, da ima petelin pravico peti, kadarkoli se mu zljubi.

Če se torej poleti potepate po Provansi, se nad glasnimi škržati res nima smisla pritoževati. Njihovo petje ni zgolj zaščiteno, ampak je predvsem znamenje sreče in ljubezni.