Kdor ima dovolj sivih zimskih dni, se lahko odpravi tja, kjer ljudje pozimi iščejo senco, in ne toplih nogavic. V deželo, kjer je vse malce obrnjeno na glavo, kjer sonce sveti s severa, avtomobili vozijo po levi in kjer ima narava svoja pravila evolucije.

Oddaljeno celino na južni polobli so Evropejci poimenovali, še preden so vedeli, da resnično obstaja. Antični misleci so menili, da na drugi strani planeta leži ogromen kos kopnega, ki drži Zemljo v ravnotežju – imenovali so ga Terra Australis Incognita. A trajalo je kar precej časa, preden so neznano južno deželo tudi odkrili.

Smučarske vozovnice v Vailu in Aspnu tudi po 300 dolarjev na dan

Leta 1606 so nizozemski pomorščaki med plovbo južno od Indonezije naleteli na neznano obalo. Mislili so, da gre za enega od otokov Nove Gvineje, vendar so bili prvi Evropejci, ki so stopili na tla še neznane celine. Namen njihovega potovanja je bilo predvsem trgovanje z začimbami, ker pa na obalah niso našli ničesar, kar bi dišalo po dobičku, se niso dolgo zadržali.

V naslednjih desetletjih so sledile še druge nizozemske odprave, ki so plule ob severni, zahodni in južni obali. Čeprav so deželo imenovali Nova Holandija, Nizozemci niso kazali večjega zanimanja za naselitev. Južna celina je tako še nekaj časa ostala neokrnjen dom staroselcev. A le za nekaj desetletij – dokler ni prispela druga pomorska velesila, ki je v novi deželi videla več priložnosti.

Replika ladje Endeavour, s katero je kapitan James Cook obplul vzhodno obalo Avstralije. FOTO: Matjaž Panjan

Za Avstralijo je bilo prelomno leto 1770, ko je na vzhodno obalo s pomorščaki priplul britanski kapitan James Cook. Cilj njihove misije je bil Tahiti, kjer so opazovali prehod Venere čez Sonce, a kralj Jurij III. je Cooku dal dodatna navodila. Ta so bila tajna in so morala ostati zapečatena do konca astronomske misije. Ko jih je Cook odprl, je v njih našel ukaz, naj poišče skrivnostno južno celino in jo s soglasjem domorodcev razglasi za angleški teritorij. Kapitan je dobro razumel ukaz in seveda nikogar ni spraševal za dovoljenje. Kot zvesti služabnik kralja je kmalu po stiku s kopnim ozemlje razglasil za del Britanskega imperija.

Deželo je poimenoval Novi Južni Wales (New South Wales), ker ga je gričevnata pokrajina spominjala na jug Walesa. A celina je dobila ime šele nekaj desetletij kasneje, ko jo je angleški kartograf Matthew Flinders obplul v celoti. Očitno je dobro poznal ideje antičnih mislecev in morda tudi kraljev ukaz Cooku, da je na zemljevid zapisal Australia. Tako so Evropejci najprej Avstralijo poimenovali, nato odkrili, kmalu zatem pa izrinili prvotne prebivalce, ki so tam živeli že več kot 50.000 let.

Kolonija kaznjencev

Kolonizacija Avstralije se je začela osemnajst let po Cookovem potovanju, natančneje 26. januarja 1788, ko je v Sydneyjski zaliv priplulo enajst ladij z več kot tisoč ljudmi. Na njih je bilo nekaj vojakov in uradnikov, večina pa je bilo kaznjencev. Prihod Angležev velja za začetek »civiliziranja« Avstralije in ga zaznamujejo z državnim praznikom, imenovanim dan Avstralije. Staroselci mu rečejo drugače, dan invazije. Večina Avstralcev ga preživi ob žaru in ognjemetih, nekateri pa na protestih opominjajo na kolonizacijo in dolgoletno diskriminacijo Aboridžinov.

Nova dežela na koncu sveta je bila idealen kraj za reševanje problema prenatrpanih britanskih zaporov. Zaporniki, kot brezplačna delovna sila, so z nizkimi stroški gradili novo kolonijo. Njihovo življenje na drugem koncu sveta ni bilo lahko, a še vedno lažje kot zaporniško životarjenje v domači deželi. V muzeju Hyde Park Barracks v Sydneyju, kjer so bili nekoč nastanjeni zaporniki, je nazorno prikazano življenje v tedanji koloniji. Mnogi kaznjenci so tam pristali zaradi prekrškov, za katere bi danes dobili le manjšo ali pogojno kazen.

Med visokimi stolpnicami pristanišča Circular Quay se skriva ena najstarejših stavb v mestu Cadmans Cottage. FOTO: Matjaž Panjan

Med njimi je bil Anglež Francis Greenway, sprva ugleden in dobro plačan arhitekt, dokler ni začel ponarejati podpisov na uradnih dokumentih. Obsojen je bil na smrt, a so ga pomilostili in deportirali v Avstralijo. Zaradi svojega znanja je hitro napredoval do položaja državnega arhitekta in kmalu postal ena vidnejših osebnosti kolonije. Zasnoval je številne stavbe v Avstraliji, med njimi Hyde Park Barracks in bližnjo cerkev sv. Jakoba. Težaven značaj in preveliki stroški gradnje so ga nazadnje stali ugledno službo. Kmalu so nanj pozabili in proti koncu življenja je pristal v revščini. Mnogo let kasneje so ga Avstralci prepoznali kot pomembnega arhitekta Avstralije in mu čast izkazali tako, da so njegov portret upodobili na bankovcu za deset dolarjev.

Mesto na višini ene milje

Zanimiva je tudi zgodba prestopnika Johna Cadmana, ki je bil zaradi kraje konj v Angliji obsojen na obešanje, a se je najhujši kazni izognil z odhodom v Avstralijo. V koloniji je spoznal bodočo ženo, ki je tam pristala zaradi ukradene krtače za lase. Z delom sta si ustvarila novo življenje, pri čemer je Cadman napredoval do ugledne službe nadzornika ladij. Sredi največjega vrveža v pristanišču Circular Quay in le nekaj korakov od znamenite Sydneyjske operne hiše večina turistov spregleda kamnito hišo, v kateri sta si uredila dom. Škoda, saj je to najstarejša zgradba, ki še opominja na kolonialno preteklost mesta.

Prepoved kopanja

Največje avstralsko mesto je dobilo ime po lordu Sydneyju, britanskem ministru za notranje zadeve, ki je igral ključno vlogo pri kolonizaciji, čeprav Avstralije ni nikoli obiskal. Danes je to sodobno, dinamično velemesto, ki se razprostira ob številnih zalivih, v katerih se zrcalijo visoki nebotičniki. Ravnovesje hitremu tempu živahnega mesta dajejo parki, med njimi botanični vrt, ki poleg nenavadnih rastlin ponuja čudovite poglede na mesto. Še lepše razglede pa lahko doživimo, če se s trajektom iz pristanišča Circular Quay odpravimo na katero izmed bližnjih plaž.

Pogled na Sydneyjsko operno hišo s pristaniškega mostu FOTO: Matjaž Panjan

Avstralijo poznamo predvsem kot deželo sonca in morja, zato se sliši skoraj neverjetno, da je bilo nekoč kopanje v morju prepovedano. Pa ne zaradi nevarnih morskih psov, temveč zaradi takratnih moralnih standardov. Na začetku prejšnjega stoletja je v večini avstralskih mest veljala prepoved dnevnega kopanja v morju. Ljudje so se tako lahko osvežili le pozno zvečer ali zgodaj zjutraj, ko razgaljena telesa niso mogla dražiti pogledov mimoidočih sprehajalcev. Za viktorijansko spodobnost je bilo neprimerno, zlasti za ženske, če so razkazovale golo kožo.

Leta 1902 je aktivist William Gocher v časopisu naznanil, da se bo sredi belega dne skopal na plaži Manly v Sydneyju. Dogodek je v javnosti sprožil močan odziv in sledilo je več podobnih protestov. Prepoved so nato kmalu razveljavili in hitro spoznali koristi kopanja v morju.

Plaža Manly, na kateri se je začel upor proti prepovedi dnevnega kopanja. FOTO: Matjaž Panjan

Korale preženejo morsko slabost

Največja znamenitost vzhodne Avstralije je sicer Veliki koralni greben, ki se z več kot tisoč otočki, katerih površina je večja od Italije, razteza vzdolž obale Queenslanda. Večina jih leži daleč od celine in le redki so dosegljivi obiskovalcem. Tja se lahko odpravimo z ladjo ali z manjšim letalom, ki resda pripelje hitreje, a precej olajša denarnico. Med dostopnejšimi izleti je tisti na otoček Lady Musgrave. Do otoka vodi pot iz kraja z imenom 1770 (izgovorjeno Seventeen Seventy), poimenovanega po letu, ko je Cook plul ob obali Avstralije in tam drugič stopil na kopno.

Ocean zaradi visokih valov in močnega vetra ni prav prijazen do plavalcev, zato večina raje preživlja čas med opazovanjem valov in posedanjem na pesku. FOTO: Matjaž Panjan

Plovba do otoka traja dobri dve uri. Že na začetku nas vodniki seznanijo z varnostnimi pravili, med katerimi najbolj preseneti prepoved hoje po ladji, dovoljena je le do stranišča. A vodniki so vedeli, da obiskovalci hitro pozabijo navodila, zato so vsem že na začetku poti razdelili vrečke za morsko slabost. Ob našem obisku so valovi le rahlo zibali ladjo, kljub temu pa so nekateri napolnili več vrečk.

Ko smo prispeli v turkizno laguno otočka in si nadeli podvodne maske, so se ob pogledu na podvodni svet koral in pisanih rib tudi najbolj vznemirjeni želodci pomirili. V nasprotju s pričakovanji korale niso bile živo obarvane. Vodnik je pojasnil, da njihova bleda barva ni bila posledica segrevanja oceanov, temveč naravne sestave koral, ki uspevajo v nekoliko hladnejšem in južnejšem delu grebena. Verjetno drži, a je res tudi, da Veliki koralni greben umira. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja ga je izginila že polovica, saj segrevanje oceanov in zakisovanje morja zaradi višjih koncentracij ogljikovega dioksida povzročata bledenje in umiranje koral.

Kdo se spomni lovca na krokodile

S potapljanjem je povezana zgodba o enem najbolj znanih obrazov te celine. Marsikdo se spomni energičnega, neustrašnega Avstralca, ki je navdušeno lovil krokodile ter z močnim avstralskim naglasom razlagal o vseh mogočih bitjih, ki grizejo in pikajo. Steve Irwin, karizmatični lovec na krokodile, je z neizmerno strastjo predstavljal živalski svet.

Severno od Brisbana stoji živalski vrt, ki so ga ustanovili njegovi starši. Že kot najstnik je pomagal pri oskrbi živali in lovil krokodile. Kmalu zatem, ko je prevzel vodenje živalskega vrta, je začel nastopati tudi v dokumentarni seriji Lovec na krokodile (The Crocodile Hunter). Številni prizori so bili posneti prav v tem živalskem vrtu. Žal pa se je Stevovo življenje tragično končalo ravno med snemanjem dokumentarne oddaje. Ironija je poskrbela, da zanj ni bil usoden ugriz krokodila, temveč manj nevarna morska žival. Njegov prsni koš je med potapljanjem v koralnem grebenu nesrečno prebodla bodica skata.

After a while, crocodile*

Krokodile lahko opazujemo v živalskih vrtovih, še bolj pa se jim lahko približamo na krokodiljih farmah. Na farmi Koorana jih je več kot 3000, kar pa je v primerjavi z največjimi avstralskimi farmami z več 10.000 primerki še vedno malo. Gojijo jih predvsem zaradi usnja, za katero modna industrija plačuje veliko denarja. Največji primerki zrastejo do več metrov in lahko tehtajo več kot tono, a najnevarnejši za človeka so manjši krokodili, ki plen ujamejo hitreje. Vendar krokodili v divjini le redko napadejo ljudi – v povprečju je nekaj napadov na leto in le redkokateri od njih je smrtonosen.

Eden od številnih svetilnikov ob obali FOTO: Matjaž Panjan

Statistika ulova je bolj neusmiljena za krokodile. V Avstraliji je lov nanje prepovedan, razen če ogrožajo javno varnost. Na farmi so nam predstavili več takih ujetnikov. Eden izmed njih se je znašel v namakalnem kanalu, v katerem so se občasno kopali delavci z bližnje farme sladkornega trsa. Krokodilu se je na farmi kar dobro godilo, saj se je zredil krepko čez tono in doživel sto let.

Obisk farme traja dobro uro, na koncu pa lahko v roke vzamemo tudi mladička z zavezanim gobčkom. Ko se po fotografiranju eden od obiskovalcev poslovi in reče »See you later, alligator« (Se vidimo kasneje, aligator), vodnik hitro doda »After a while, crocodile« (Čez nekaj časa, krokodil). Tako se nasmejani razidemo vsak v svojo smer, a nasmeh hitro zbledi, ko pomislim, da v Avstraliji več krokodilov živi v ujetništvu kot na prostem – ne zaradi njihove ali naše varnosti, temveč zaradi človeškega pohlepa.

Spominski park, posvečen bratom skupine Bee Gees, ki so odraščali v obmorskem mestu Redcliffe. FOTO: Matjaž Panjan