Zgodba o tem, kako je skupina bobrov v Brdskem krajinskem parku na Češkem bliskovito rešila gradbeno zagato, s katero so se skoraj desetletje spoprijemali veljaki pri projektu urejanja mokrišč, in s svojim jezom, zgrajenim kajpak v rekordnem času, vladi prihranila več kot milijon evrov, je morda ostala ena od obrobnih novic letošnjega leta. A vendar se je tako zataknila v spominu, da je določila cilj nedeljskega izleta: Škocjan na Dolenjskem in Radulja, ki je s 33 kilometri najdaljši potok v Sloveniji. Slednja je tudi eno prvih domovanj bobra pri nas po izumrtju v 18. stoletju.

Ideje za zimske izlete v prostih prazničnih dneh: med lučkami in škrati

Škocjan je ličen, urejen kraj pri Novem mestu, obkrožen z griči, ki posebej jeseni ustvarjajo nepozaben in slikovit pejsaž. Pozornost med kratkim sprehodom po naselju, ki smo ga vendarle opravili, preden smo se podali čez Raduljo, pritegneta predvsem dva priimka: Metelko in Knoblehar. Oba znana moža sta bila rojena prav v tem kraju, ki ima danes manj kot 300 prebivalcev.

Metelkovina in Knobleharjevo

Franc Serafin Metelko (1789–1860), profesor slovenščine, slovničar in duhovnik, je znan predvsem po tem, da je objavil svojo različico slovenske abecede. Po njem se ne imenuje le ljubljanska Metelkova, ampak je priimek na več mestih zaznati tudi v njegovem rodnem kraju.

Ime je dal tamkajšnjemu kulturnemu domu in osnovni šoli, kjer si prizadevajo po »najboljših močeh uresničevati njegovo misel Vse za ljubo slovenščino«, oktobra pripravljajo Metelkov dan, na začetku decembra se na tekmovanju pomerijo najboljši deklamatorji, s čimer se spet spomnijo na Metelka, ki je bil tudi dober govornik, pripravljajo Metelkovo bralno značko, ki je nagrajena z Metelkovim bralnim priznanjem. In v spomin nanj se ob kulturnem prazniku po okoli osem kilometrov dolgi Metelkovi poti odpravijo skozi Dolenje in Gorenje Dole ter Telčice proti Telčam. Pa še bi lahko naštevali.

Naselje se imenuje po glavnem zavetniku župnijske cerkve sv. Kancijanu. FOTO: občina Škocjan

Pohodniško pot, dolgo 12 kilometrov, so uredili tudi na čast Ignaciju Knobleharju (1819–1858), slovenskemu misijonarju in raziskovalcu, najbolj znanem po delovanju v Afriki, zlasti južnem Sudanu, od koder je prinesel številne zapiske o etnogeografskih značilnostih dežele, te je tudi objavljal v slovenskih časopisih in napisal knjigo Potovanje po beli reki. Predmeti, ki jih je pri tem zbral, so danes pomemben del zbirke Slovenskega etnografskega muzeja in Narodnega muzeja Slovenije in del številnih razstav, kot eden osrednjih likov se je znašel tudi v zadnjem romanu pisateljice Agate Tomažič Ušabti.

V Škocjanu v spomin na misijonarja, znanega menda tudi po vzdevku Abuna Soliman, praznujejo Knobleharjevo, pripravljajo kolesarsko dirko za Knobleharjev pokal, v gostilni Marinčič si je mogoče ogledati razstavo o njem – pa tudi o stoletni zgodovini gostilničarske družine. V kraju še vedno stoji Knobleharjeva rojstna hiša s spominsko ploščo, spominska plošča z njegovim portretom in prgiščem prsti, prinesenim z njegovega groba v Neaplju, je tudi v župnijski cerkvi. In spet bi najbrž lahko še naštevali.

Čez Raduljo

Cerkev sv. Kancijana in tovarišev mučencev iz 17. stoletja je morda res dominantna pri soustvarjanju vedute Škocjana, a obiskovalec obstoji tudi, ko zapazi veličino tamkajšnjega kulturnega doma, ki se lahko kosa z marsikaterim v bistveno večjem kraju. Kraj zaznamuje tudi dvoločni most čez potok Raduljo, eno od območij, kamor se je po izumrtju v Sloveniji v 18. stoletju vrnil evrazijski bober.

Kot je povedal Rok Petančič, ki je vodil projekt urejanja bobrišča v Škocjanu, so tega velikega glodavca na stičišču Radulje in Krke opazili leta 1998. Nato se je širil tudi po drugih vodotokih, med večjimi so to predvsem Mura, Drava in Sava, in njihovih porečjih vse do potokov, ki so zanje še ustrezni, saj za ustvarjanje svojega bivalnega prostora vendarle potrebuje določeno vodnatost.

Radulja je s 33 kilometri najdaljši potok v Sloveniji. FOTO: Simona Bandur

Na območju ob Radulji, ki s pritoki vred sodi pod Naturo 2000, živi po ocenah okoli deset družin, zavarovali in uredili za obiskovalce so ga pred dobrimi tremi leti. Med drugim so naredili pešpoti, nov most, ki ga lahko uporabljajo pešci in povezuje zgornji in spodnji Škocjan, in v sodelovanju z Lutro postavili tablo s pogledom na bobrov življenjski prostor.

To območje je bilo, je povedal Petančič, dotlej degradirano, zdaj je to učilnica na prostem, kamor prihajajo šolarji, ljudje ga uporabljajo tudi za rekreacijo in sprehode. Nekaj slabe volje je seveda še vedno med kmeti, a predvsem zato, ker obdelujejo zemljo tik ob obrežju Radulje, pravi sogovornik. »S tem se bobrov življenjski prostor krči. Če bi pustili vsaj pet metrov od potoka neobdelano zemljo, bi bistveno bolje sobivali,« je prepričan. Bober je sicer rastlinojed, ki si hrano išče v 10- do 20-metrskem obvodnem pasu. Hrani se s skorjo, listi in poganjki različnih lesnatih rastlin, z zelišči in vodnimi rastlinami, ob pomanjkanju obrežne vegetacije pa zaide tudi na polja, travnike in v sadovnjake.

Aktiven ponoči

Bober seveda ni take sorte, da bi čakal radovedneže, urnike obiskov si odreja sam, a v resnici niti nismo pričakovali srečanja posebne vrste, kakršnih je tamkajšnje prebivalstvo sicer navajeno. O tem, kako je živeti z bobrom, so se razgovorili najbližji sosedje. Pri urejanju vrta so se veliko ukvarjali z rastlinskimi vrstami, ki bi bile morda bolj varne pred tem izredno učinkovitim graditeljem, so pripovedovali, a do zdaj se ti poskusi niso izkazali za prav uspešne. Zato so ugotovili, da če hočejo imeti kakšno stoječe drevo na dvorišču, je treba deblo zavarovati z mrežo.

Območje za sprehajalce in učilnica na prostem  FOTO: Simona Bandur

Sicer pa o prigodah pripovedujejo dobrovoljno, med drugim o pravih toboganih, ki so si jih živahni bobri ustvarili na obrežju Radulje, enega najbolj vodnatih levih pritokov Krke. Najmlajša članica družine nas popelje na krajši ogled prizorišč, a tudi sicer ni težko ugotoviti, da tam živijo bobri. V vodi je videti jezove in nanose, tudi sledi pohoda na koruzno polje tik ob potoku.

Bober sicer lahko podira velika drevesa s premerom več kot meter, vendar raje izbira manjša, saj tako lažje doseže drobne vejice z listi, je mogoče na tabli prebrati o tem naravnem graditelju. S svojimi gradbenimi mojstrovinami, kot so podiranje drevja, gradnja borišč in jezov, lahko bistveno spremeni in obogati vodne ekosisteme, s čimer zagotavlja ugodne življenjske razmere za številne vrste. A to, kar ljubitelji narave in naravovarstveniki imenujejo ustvarjanje biodiverzitete, ljudje pogosto označijo za – škodo. »Bober je zelo zanimiva žival, in če bi znali z njim živeti, je lahko zelo koristen,« se v bran živali postavi Rok Petančič.

Informativna tabla je postavljena tako, da lahko z nje berejo tudi najmlajši. FOTO: Simona Bandur

Da so takšni projekti pomembni, poudarja tudi naravovarstvenik Jani Vidmar, ki si na območju Zdravci v občini Šmarješke Toplice, a meji tudi na občino Škocjan, prizadeva za ohranitev mokrišč. »Projekti, kot je ureditev območja ob Radulji, so zelo pomembni z vidika ohranjanja narave. To so, kot pogosto rečem, nekakšne Noetove barke, iz katerih se bo lahko življenje spet razvilo, če se bomo kdaj spametovali.«

Pojoči slapovi

Bobru ob Radulji dela družbo tudi vidra, ki je bila še v prejšnjem stoletju zaradi lova eden naših bolj ogroženih sesalcev. Populacija se je po zavarovanju vrste okrepila, kar potrjujejo pogosta opažanja od največjem potoku v Sloveniji. Za njegov spodnji del pri Škocjanu je značilen umirjen tok z meandri, v zgornjem toku pa v krajšem, a divjem kanjonu s skoraj navpičnimi bregovi, ustvarja tudi manjše glasne in šumeče slapove. Ob Klevevški Toplici se začne soteska Radulje, ki se dviga približno 100 metrov navzgor. Po glasnih brzicah so poimenovali tudi bližnji Klevevž, saj Klingenfels pomeni »pojoči slapovi«.

Zavinek se je v minulih 25 letih proslavil kot ena najbolj praznično okrašenih vasi. FOTO: facebook Zavinka