Kaj o slovenski obali piše Guardian?

Da je Slovenija krasen turistični biser, v zadnjih letih spoznava vse več ljudi, ki, se zdi, o Sloveniji tudi kar nekaj vedo. In kako o njej piše Guardian? Pred kratkim so objavili vtise avtorice Laure Coffey, ki je slovensko obalo sicer opisala kot eno najkrajših v Evropi, a dodala, da ponuja presenetljivo veliko.

Neokrnjeni naravni rezervati, živahna beneška mesta in vse bolj prepoznavna kulinarika dajejo kratki slovenski obali poseben značaj.

47 kilometrov

Avtorica potopis začne v dolini Dragonje, kjer med oljčniki, vinogradi in solinami odkriva zeleni, mirni obraz slovenske Istre. Čeprav je slovenska obala dolga le 47 kilometrov, po njenem mnenju ponuja presenetljivo veliko.

Na Kmetiji Medljan so jo pričakali domač zajtrk, konji, oljke in počasnejši ritem podeželja. Posest, ki jo vodi družina Kodarin, po njenem ohranja vzdušje preteklih stoletij, goste pa poleg miru privablja tudi domača kuhinja.

FOTO: Črt Piksi

Solinarstvo

Nedaleč stran so Sečoveljske soline in Muzej solinarstva, kjer sol še vedno pridobivajo ročno. Avtorica poudari kakovost istrske soli in solnega cveta ter pomen solin kot življenjskega prostora za številne ptice in druge živalske vrste.

FOTO: Leon Vidic

V Piranu so jo najbolj prevzela beneška arhitektura, pisana pročelja in kulinarika z italijanskim vplivom. Mesto predstavi kot enega najlepših krajev na slovenski obali, kjer se zgodovina bogastva, povezanega s soljo, prepleta z legendami, kakršna je zgodba o Benečanki na Tartinijevem trgu.

Morje ob Piranu je opisala kot zavarovan in živahen podvodni svet. Čeprav med potapljanjem ni opazila morskih konjičkov, je naletela na številne druge morske živali. Ni pozabila omeniti niti značilnosti slovenske obale, kjer se kopalci v morje pogosto spuščajo s skalnatih nabrežij in po lestvah.

Pot je nadaljevala skozi Krajinski park Strunjan in mimo Mesečevega zaliva proti Izoli. Mesto jo je pritegnilo s sproščenim, a živahnim vzdušjem, umetniškimi delavnicami, pisanimi hišami in uličnim življenjem. V tamkajšnjem muzeju je izvedela tudi za nekdanje rivalstvo med Izolo in Piranom, ki je bilo v srednjem veku navzoče celo v pravilih dedovanja. Strokovnjak za kulturno dediščino Gregor Benčina ji je predstavil zgodovino mesta. Izola je bila nekoč revna ribiška vas.

Izola FOTO: Boris Šuligoj

»Piran je bil naš smrtni sovražnik,« resno pove Gregor. »V srednjem veku je veljal zakon, po katerem je lahko Izolan ob smrti zapustil premoženje komurkoli, domačinu ali tujcu, le Pirančanu ne.«

Z električnim kolesom se je nato odpravila skozi Šavrinsko gričevje proti Kopru, med vinograde, oljčnike, češnje, fige in mandljevce. Pomemben del njenega potovanja je predstavljala kulinarika, od lokalnih vin, oljčnega olja in malvazije do morskih sadežev, divjih špargljev in ponudbe manjših istrskih pridelovalcev.

Posebej je omenila izolski Bujol, ki ga rada obiskuje tudi Ana Roš, vinsko ponudbo na Manziolijevem trgu ter lokalne pridelovalce, ki gojijo avtohtone sorte grozdja in ohranjajo istrsko kulinarično tradicijo.

Potopis je sklenila z jutranjim kopanjem ob izolskem svetilniku. Slovenska riviera je po njenem majhna, vendar zaradi prepleta morja, podeželja, zgodovine in kulinarike ponuja drugačno in zelo privlačno obliko obmorskega oddiha.