Štiri stare hiše, ki pripovedujejo o preteklosti
V tisočletni Škofji Loki in njeni okolici je veliko starih hiš, a štiri so prav posebne, saj so zapolnjene z različnimi programi. Napotili smo se v Puštal, kjer od 15. oziroma 16. stoletja stoji Nacetova hiša, se zazrli v gorsko vasico Sorica blizu Železnikov, kjer najdemo Groharjevo hišo, v Poljanski dolini smo si ogledali Šubičevo hišo ter se pri Loškem gradu ustavili še v Škoparjevi hiši. Kakšna je zgodovina omenjenih hiš, kdo vse jih danes obišče in kakšno je v sodobnem času zanimanje za ta del škofjeloške preteklosti?
Takšna kot nekoč: Nacetova hiša
V škofjeloškem naselju Puštal že od 15. ali 16. stoletja stoji Nacetova hiša, ki je bila leta 2001 razglašena za spomenik slovenske kulturne dediščine državnega pomena. Ta hiša je domačija in muzej družine Polenec.
Kot je povedala Natalija Polenec, je bila v hiši nekdaj gostilna, dodaten prihodek je družini prineslo brodarstvo: »Gostilniška dejavnost je zamrla s prvo svetovno vojno, ko je tedanji gospodar padel na soški fronti. Srce in stičišče Nacetove hiše je črna kuhinja. V celoti ohranjena z marajnama, torej omarama, ki so v preteklosti opravljale nalogo shramb, orodjem za kuhanje, kurjenje, dvema kuriščema in kotli se še vedno uporablja za prvoten namen – kurjenje krušne peči, kuhanje in dimljenje mesa.«
Danes je zgornji del hiše posvečen članom družine, ki ima pestro zgodovino: Polde Polenec (1912–1974), zadnji živeči v Nacetovi hiši, je bil operni pevec in režiser, prof. dr. Anton Polenec (1910–2000) pa znanstvenik, pedagog in publicist ter častni meščan Škofje Loke. Njuna zasluga je, da se je Nacetova hiša ohranila, kot jo poznamo danes, je poudarila sogovornica. Tone Polenec (1942–2004), strokovnjak za letalstvo, publicist in vizionar, pa je Nacetovo hišo po temeljiti obnovi odprl kot muzej in za svoje delo prejel tudi Steletovo plaketo.
Kogar zanima ogled, se lahko poveže z Natalijo Polenec, ki je še povedala, da je ogled hiše zanimiv tako za slovenske kot tuje goste: »Večinoma so vsi presenečeni nad ohranjenostjo ne le same arhitekture, temveč tudi inventarja. Vanjo se ob odprtju za javnost ni prineslo nič tujega. K sreči se je dejansko skoraj vse ohranilo tako, kot so še zadnji živeči prebivalci ohranjali. Med drugim je zanimiva za šolske skupine, saj so kmečke hiše del izobraževalnega programa. Obiskujejo nas predvsem šolarji s škofjeloškega območja, dijaki pa prihajajo tudi od drugod. Velikokrat gostimo tudi mlajše, iz bližnjih vrtcev.«
Škoparjeva hiša gosti pripovedke
V istem škofjeloškem naselju je nekoč stala Škoparjeva hiša, tudi ta naj bi bila, podobno kot Nacetova, iz 16. stoletja. A danes boste to hišo v Puštalu zaman iskali, saj so jo leta 1962 prestavili na streljaj oddaljen grajski vrt.
Škoparjeva hiša sodi pod okrilje Loškega muzeja, odprejo pa jo samo za vodene oglede v spremstvu muzejskega vodnika. »Odprta je tudi ob muzejskih akcijah, kot so ta veseli dan kulture, poletna muzejska noč, Prešernov dan, prav tako vsak konec tedna od junija do septembra,« je povedala Branka Gradišar, vodja projektov pri Loškem muzeju. Tudi ta hiša je zanimiva za šolske skupine, predvsem osnovnošolce – skupaj s srednješolci jih je lani Škoparjevo hišo obiskalo več kot tri tisoč. Približno dva tisoč obiskovalcev na leto je odraslih, zlasti upokojencev.
V hiši poleg vodenih ogledov poteka program za osnovnošolce in predšolske otroke S pripovedkami po muzeju in Škoparjevi hiši, ki najmlajšim skozi zgodbe in legende približa zgodovino srednjeveške Škofje Loke in nekdanje življenje v porečju Selške in Poljanske Sore. Izvajajo tudi program Od zrna do kruha, v katerem udeleženci pod vodstvom peka spoznajo postopek zamesitve kruha, nato pa sami oblikujejo svoj košček testa, ki ga spečemo v krušni peči, je povedala sogovornica.
V sodelovanju s kulturnim društvom Grable v Škoparjevi hiši pripravljajo še Pripovedke ob peči, pripovedovalske večere za odrasle, s katerimi želijo obiskovalce navdušiti za zgodbe, poslušanje, pripovedovanje, raziskovanje in predajanje kulturne dediščine iz roda v rod. Pripovedke so na sporedu enkrat na mesec od januarja do aprila.
V Groharjevi hiši 4000 otrok
V Sorici, kjer na obrobju železnikarske občine živi okoli 150 prebivalcev, obiskovalcev ne pritegne le dejstvo, da ta gorska vasica velja za eno najlepših v Sloveniji. Sredi vasi stoji rojstna hiša slikarja Ivana Groharja (1867–1911), ki je obnovljena kot muzej, hkrati pa ima vrata široko odprta za umetniške dejavnosti.
»Groharjeva hiša spada med dnevne centre Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Vsak dan izvajamo kulturne dneve za slovenske šole. Vsako leto glasbene in likovne delavnice v hiši tako obišče okrog štiri tisoč otrok,« nam je pojasnil Gašper Kačar, vodja programa v omenjeni hiši.
Kulturni dan v Groharjevi hiši traja štiri ali pet šolskih ur, med katerimi učenci spoznajo različne slikarske tehnike in likovno teorijo. Otroci narišejo risbo oziroma sliko, nato se skupina poda v glasbeno sobo, kjer kraljujejo tolkalni inštrumenti. Ko se mladi preizkusijo v tolkalnem orkestru, si vzamejo čas še za ogled Groharjeve etnografske zbirke.
Šubičeva hiša je kulturni center
V Poljanah nad Škofjo Loko, tam blizu šole, stoji hiša, v kateri sta bila rojena slovenska slikarja Janez in Jurij Šubic, tu pa je pod vodstvom njunega očeta sredi 19. stoletja delovala ena pomembnejših podobarskih delavnic na Slovenskem. Zavod Poljanska dolina skrbi za Šubičevo hišo, imenovano tudi Kulturni center slikarjev Šubic.
»Muzejska zbirka ponuja sprehod skozi umetnost slikarjev Šubičeve rodbine. Kulturni center dopolnjujejo delavnice karikatur pod vodstvom Borisa Oblaka, možen pa je tudi najem likovnega ateljeja in večnamenskega prireditvenega prostora. Organiziramo še otroške zabave za rojstni dan, na katerih najmlajši v družbi animatorke preživijo zanimive ustvarjalne urice. Poleg življenja slikarjev Šubic lahko tu spoznate še različne likovne tehnike, ki so predstavljene na stalni razstavi,« je o Šubičevi hiši povedal Jure Ferlan, ki na zavodu Poljanska dolina skrbi zanjo.
Do konca februarja je v Šubičevi hiši na ogled razstava z motivi živali, ki so jih člani škofjeloškega fotokluba Antona Ažbeta posneli v nemškem narodnem parku Bavarski gozd.
