Štirje fantje, deske in Jadran pred štiridesetimi leti

Bili so drugačni časi, nedvomno. Surfanje je šele osvajalo množice, a tudi pri nas so že bili rekreativnošportni surferski navdušenci. V tem primeru štirje – v začetku junija 1986 so se zavihteli na jadralne deske in v 39 dneh surfali od Portoroža do Ulcinja in nazaj.

Pravzaprav so že leta 1982 štirje deskarji, Tine Guzej, Zdravko Konda, Vlado Nendl in Rudi Kajtner, prejadrali Jadran od Ulcinja do Ankarana. Štiri leta kasneje so podvig ponovili s pomembnim dodatkom, da so se še vrnili na izhodišče. Kajtnerja, ki se je preselil v spremljevalno vlogo, je zamenjal Janez Kovačič. Skupaj s Tinetom Guzejem, ki je bil glavni motivator in vodja projekta in ga žal tako kot Nendla in Kajtnerja ni več med nami, sta kot novinarja Dela in Teleksa o dogodku pisala podlistek v sedmih nadaljevanjih. Med odpravo sta si zvečer na pisalnem stroju, ki so ga imeli na večji od spremljevalnih jadrnic, pripravljala osnutke za članke.

Medija sta bila tudi pokrovitelja odprave z imenom »Jadranski super surf maraton – 2000 km«. Ta je bila v prvih idejah zamišljena še bolj drzno, nameravali so surfati vse do Albanije in se potem vračati po italijanski strani Jadrana, pa ni šlo zaradi težavnih plovnih poti.

Glavni problem je bil veter. Največkrat ga je bilo premalo, včasih veliko preveč ali pa je bil prave moči, vendar nepravi za njihovo smer. FOTO: Zoran Vogrinčič

Res je bila to nekakšna odprava, z dvema spremljevalnima jadrnicama in motornim čolnom, projekt je podprla cela vrsta slovenskih podjetij, Kovinotehna, Slovenijales, Merx, Izletnik Celje, Slovenijašport, Toper, Metka, Adria, Aero, Dinos, Kompas, ki jih večinoma žal ni več. Vprašanje je, ali bi danes, ko se vse prešteva, ali se hitro izplača ali ne, kdo prispeval za takšno svojsko avanturo.

Še kot zanimivost, jadralci so bili opremljeni s tremi vrstami surfov, regatnim za šibek veter, nekoliko krajšim ter najkrajšim in najlažjim za skakanje čez valove. Prva dva sta bila nemške znamke Marlin, tretji pa hrvaški izdelek takrat novega proizvajalca, Mosorja iz Omiša.

Hud jugo, visoki valovi

Ko v dokumentaciji prebiramo poročila z 39-dnevne odprave, se zdi, da je bil glavni izziv, kot se danes na silo reče problemu, veter. Največkrat ga je bilo premalo, včasih veliko preveč ali pa je bil prave moči, vendar nepravi za njihovo smer.

Ko se je v prvem tednu junija četverica odpravila iz Portoroža, poletje ni bilo tako vroče, kot so današnja, bilo je bolj podobno oktobru. Začeli so dobro, pa ne čisto enostavno. Kot pravi Janez Kovačič, je bil takrat začetnik in je v prvi etapi nekaj časa jadral v napačno smer: »Rudi Kajtner se je s spremljevalnim čolnom pripeljal k meni in mi rekel, mi gremo v Ulcinj, ne v Trst.«

Z nekaj izjemami je bil prve dni v Istri veter še kar prijazen, zato pa so bili tako kot za mnoge jadralce prava preizkušnja hud jugo in visoki valovi v Kvarnerju. Po nekaj urah jih je razmetalo na vse strani, spremljevalni jadrnici sta se borili po svoje. Ko so si zvečer kljub neoprenskim oblekam premraženi lizali rane v Osorju namesto na Susku, kamor so nameravali priti, so imeli za seboj veliko šolo, ki bi se lahko končala tudi drugače.

 Foto Delo Arhiv

Potem je šlo bolj mirno, izpopolnili so se v surfanju v šibkem vetru. Izračunali so, da so bili na deski devet ali deset ur na dan; večinoma so po dolgih urah na soncu, vetru ali v brezvetrju vsak večer zaspali kot pokošeni. Včasih so se tudi hudo sprli, predvsem zaradi urnika, kadar so bili počasnejši, kot je bil načrt. Potem je vsak na svoji deski čez dan premleval, kaj je kdo komu rekel.

Po že takrat turistično obleganem Dubrovniku so postopoma začutili moč bolj odprtega, globokega morja, dolge in počasne valove. Drugače kot prej višje na Jadranu so takrat tam srečali komaj kakšno plovilo. V Ulcinj so prijadrali pozno ponoči, v luči mesteca so med počasnim približevanjem zrli že ure prej; bili so utrujeni, veseli, a ni bilo posebnega slavja, nenazadnje so bili šele na pol poti.

Če so proti jugu surfali bolj po zunanji strani, so se vračali bližje obali. Znova je bilo vsega, tokrat tudi res uživaškega hitrega jadranja, ko se je po čakanju burja polegla, so od Supetra do Sutivana na Braču »prileteli« v dobrih petih minutah, jadrali s hitrostjo 45 kilometrov na uro. Ob takšnem surfanju so bili vsi prejšnji napori, ko so kdaj v bonaci celo veslali z jadri, pozabljeni.

V Valunu na Cresu jih je prvič pričakala velika skupina prijateljev, znancev, celo »pleh« godba. Menda je bila tista veselica prava, tja do jutra. Potem so bili že blizu končnega cilja in res kmalu v Portorožu, v prav tako bolj kislem vremenu kot ob odhodu. Kar pa res ni bilo pomembno, bili so doma. Marsikdo med njimi si je takrat rekel, da v življenju ne bo več stopil na desko. Pa seveda niti približno ni bilo tako. Surfanje je trajna ljubezen.