Na poti okoli Mont Blanca: 170 kilometrov in 10.000 višincev

Ni vrh tisti, ki ga osvajaš, ampak pot. Tako bi lahko strnili Tour du Mont Blanc, krajše TMB, treking okoli najvišje gore v Alpah. Mont Blanc oziroma Bela gora, ponekod tudi Bela dama, je ime dobil po snežno-ledeni kapi, ki prekriva njegov vrh. Ker se njena debelina spreminja, se spreminja tudi izmerjena višina gore, ki znaša približno 4808 metrov.

Skoraj 170 kilometrov dolga pot vodi okoli masiva Mont Blanca skozi Francijo, Italijo in Švico. Tehnično večinoma ni zahtevna, zaradi skoraj 10.000 višinskih metrov pa zanjo potrebujemo dobro telesno pripravljenost in nekaj pohodniških izkušenj. Skupni vzpon je po številkah primerljiv z višinsko razliko med morsko gladino in vrhom Everesta, vendar je jasno, da gre za povsem drugačen podvig.

Večinoma med 1500 in 2200 metri

Na tej poti ni enega samega vrha oziroma cilja, ki ga pohodnik osvoji, pač pa se nenehno vzpenja in spušča. Cilj je pot sama, nagrada pa razgledi na alpske doline, prelaze, ledenike, slapove in mlečno turkizne ledeniške reke, na delu trase tudi na Mont Blanc, okoli katerega vodi. Čeprav nima tako slikovite silhuete kot denimo Matterhorn, z vsakim dnem hoje okoli njega postaja mogočnejši. Vsaj zdi se tako.

Pot večinoma poteka na nadmorski višini med 1500 in 2200 metri. Tam se zaveš, da si se znašel v svetu, kjer pravila doline ne veljajo, tudi glede vremena, v objemu gora, ostrih skal, svežega zraka in čiste vode, ki te marsikje spremlja s svojim šumenjem. V svetu, kjer je tisti dan pomembna le pot. Tako je lažje ostati v trenutku.

Ameriški novinar Gideon Lewis-Kraus je TMB v New York Timesu opisal kot nasprotje asketskega romanja: bolj kot na obred očiščenja ga je spominjala na praznik epikurejskega razvajanja. Ob obilju sira, toplih obrokov in udobnih koč primerjava ni neutemeljena, a pot vsakega je po svoje drugačna.

Kot je za Delo pojasnil alpinist, sociolog, filozof in pisatelj doc. dr. Igor Škamperle, prvi stik z Mont Blancom sega v evropsko razsvetljenstvo, ko so izobraženci in raziskovalci začeli odkrivati estetiko gora in lepoto divje, nekoristne narave. Med njimi sta bila zdravnik Michel-Gabriel Paccard in Horace-Bénédict de Saussure, avtor dela Popotovanje po Alpah, ki se je leta 1787 kot tretji povzpel na vrh Mont Blanca, leto po prvem vzponu Paccarda in Jacquesa Balmata. Tudi Slovenci z vzponom na Triglav leta 1778 v tem obdobju niso zaostajali. Dolini Chamonixa in Aoste je pozneje, leta 1965, tesneje povezal še predor pod Mont Blancom.

Traso si je mogoče prilagoditi

V drugi polovici 20. stoletja je pot postajala vse bolj priljubljena, še bolj prepoznavna pa je od leta 2003, ko so prvič izvedli gorski ultramaraton UTMB, danes eno najuglednejših tovrstnih tekmovanj na svetu.

Večina pohodnikov jo prehodi v sedmih do desetih dneh oziroma približno 60 urah. Traso je mogoče prilagoditi svojim sposobnostim in vremenu, na nekaterih odsekih pa jo skrajšati z avtobusi, gondolami ali žičnicami. Med sezono, predvsem od junija do septembra, je precej oblegana. Starejše ocene so govorile o približno 20.000 do 25.000 pohodnikih na leto. Poročilo Amis de l'UTMB Mont-Blanc za sezono 2025 pa navaja podatek, da je od maja do oktobra traso Tour du Mont-Blanc obiskalo od 73.000 do 78.000 pohodnikov. To ne pomeni nujno, da so vsi prehodili celotno krožno pot, saj ocena temelji na štetju prehodov in deležu pohodnikov, ki so se opredelili kot uporabniki TMB.

Zaradi gneče je treba koče rezervirati več mesecev vnaprej, so pa ob poti številni kampi in bivaki, zato smo se kot ekipa štirih na pot odpravili z lastnimi šotori in vso opremo za spanje. Nahrbtniki so bili težji, a smo imeli več svobode. In več izzivov.

Po krožni poti se pohodniki največkrat podajo v nasprotni smeri urnega kazalca, priljubljeno izhodišče pa je Les Houches pri Chamonixu. To smer smo izbrali tudi mi.

Privajanje na 16-kilogramski nahrbtnik

Večer pred začetkom hoje v hotelu Rocky Pop ni bil ravno obetaven. Dež in nižje temperature po vztrajnem vročinskem valu so poskrbeli, da smo se ustrašili, v kaj se pravzaprav podajamo. Glavni strah je bil preprost: dež.

A že naslednji dan je posijalo sonce. Nad Les Houchesom in lesenimi hiškami se je megla dvigala, pred nami pa je bil prvi dan hoje proti Col de Voza in Les Contamines. Predvsem je bil to dan privajanja na približno 16-kilogramski nahrbtnik, ki me je pritiskal navzdol. V vročini smo prehodili več kot 20 kilometrov in zadnji del poti bežali pred nevihto. Zatekli smo se v Bivouac de la Rollaz na dobrih 1500 metrih, v dežju postavili šotore in pojedli prvi topel, dehidriran obrok dneva. Noč brez prhe, pod gozdnimi krošnjami, je bila ena najbolj divjih in prvinskih na celotni poti.

Jutro je ponudilo prizor z razglednice: živo zeleno travo po dežju in sive gore v ozadju. Povzpeli smo se do Col des Fours na 2685 metrih, najvišje točke trase, od koder se je pot spustila čez še zasnežene odseke. Ti niso bili preveč neprijetni niti za nizke pohodne čevlje, kot nujne pa so se izkazale pohodne palice – ne le za razbremenitev kolen, ampak tudi lažje prečkanje številnih potokov.

Drugi dan smo si zapomnili še po enem najboljših francoskih domačih sirov, kupljenem na kmetiji malo pred kočo Refuge des Mottets na 1864 metrih. Mlada kmetica s spečim otrokom v culi na hrbtu je prodajala domače mlečne dobrote, od sladoleda in jogurtov do različnih vrst sira. Mehak in trd kozji sir, ki smo ju pozneje pojedli, ostajata najboljša na celotni poti. Noč v skednju, na skupnih ležiščih, brez signala in ob zvokih velikih kravjih zvoncev, je poskrbela za popoln odklop. Med nočnim odhodom do stranišča pa je pogled v jasno, z zvezdami posejano nebo dodal dnevu piko na i.

Bela gora prvič od blizu

Naslednje jutro smo se povzpeli proti italijanski meji, na Col de la Seigne na 2515 metrih, kjer smo prvič od blizu videli Belo goro. S te strani ni delovala tako mogočno, kot smo si jo predstavljali, pa vendar je skupaj z drugimi ostrimi vrhovi ustvarjala široke razglede proti dolini Val Veny.

Sledila sta vzpon do koče Rifugio Maison Vieille in spust do Courmayeurja, alpskega mesta v dolini Aoste na južni strani masiva, ene ključnih etapnih točk. Nadaljevali smo po Val Ferret proti koči Bonatti na 2025 metrih. Z njene terase se pogled odpre proti mogočnemu grebenu Grandes Jorasses in ledeniku Fréboudze, enemu najbolj markantnih prizorov italijanskega dela poti. Gora Grandes Jorasses se zdi tako blizu, da bi jo lahko objel.

Dan zatem smo prečili italijansko-švicarsko mejo na Grand Col Ferret na 2537 metrih, potem se pot spusti v Val Ferret. V Švici se je ritem umiril, vzponi pa so postali položnejši. Visokogorske vedute so zamenjali hoja ob reki, gozdovi in zaselki s skrbno urejenimi lesenimi hišami. Pokrajina je ponekod spominjala na Pokljuko ali Roglo.

Dežju med hojo proti Col de la Forclaz skozi gozdove in čez pašnike nismo ušli, a je hotel na prelazu ponudil zavetje in možnost, da vsaj posušimo mokre stvari iz nahrbtnika. Pri koči Refuge du Col de Balme na 2190 metrih, ob meji s Francijo, so se znova odprli čudoviti razgledi. Z grebena se pogled razširi na masiv Mont Blanca, dolino Chamonix in Aiguilles Rouges, na drugi strani pa proti švicarskemu Trientu in vrhovom v Valaisu. Veduta nas je spremljala ves dan in lajšala utrujenost zadnjih dni. Po spanju v kampu, kjer nas je opazovala Bela gora, je bil na vrsti zadnji in eden najnapornejših dni: 25 kilometrov, več kot 1500 metrov vzpona in 2000 metrov spusta.

Nastopaški kozorog

Že prvi vzpon je popestril kozorog, ki se je samozavestno sprehajal po poti in poziral pred pametnimi telefoni. Kakšno življenje kozoroga – ob takšnih razgledih, me je prešinilo. Pot je vodila proti Tré-le-Champu, nato čez skalnat odsek z jeklenimi lestvami proti Tête aux Vents in naprej po pobočjih Aiguilles Rouges, visoko nad dolino Chamonix in nasproti masiva Mont Blanca. Zadnji del čez La Flégère in Le Brévent se je spustil proti Les Houchesu, kjer se je krog sklenil.

Zadnji dan je bil preizkus za telo – kot da si je prvič dovolilo biti utrujeno, kot da je prvič priznalo, da ima za sabo že skoraj vso pot. Ob vedno bližjem pogledu na Belo goro sem ugotovila, da me vse bolj vleče k sebi, da mi postaja vse bolj všeč. V njej je nekaj, kar pritegne, ko se človek zave, kako mogočna je.

Četudi TMB ni klasična romarska pot, kakršna je denimo Jakobova, je morda tudi v njej nekaj posebnega: kot romar hodiš okoli gore, jo občuduješ in upaš, da se boš nekoč povzpel nanjo. Bela gora bo, upam, kljub podnebnim spremembam in vse manjšim ledenikom še naprej ostajala bela.