Vi pa niste od tu. Pazite, da vas ne odpihne!

Pristanek sredi jeseni na letališču Landvetter pri Göteborgu je bil mehak, manj prijetno pa je bilo zunaj, ko smo po prijetnih, še poletnih temperaturah v Sloveniji pristali v skoraj zimskih v okrožju Västra Götaland. Najem vozila je tukaj ena najbolj preprostih stvari na svetu – komaj petnajst minut sva potrebovala in že sva z električnim avtomobilom drsela proti sodobnemu göteborškemu prometnemu vozlišču ter nato ob reki Göta Älv proti Trollhättanu.

Ko se tudi v deželah na severu čas ustavi

Göteborg je eno samo veliko gradbišče: ureja se prometna infrastruktura, gradijo se nove povezave med kopnim, pristaniškimi pomoli in mestnimi parki od obale proti vzpetinam do znamenitega umetnostnega muzeja pri Pozejdonovem vodnjaku v osrčju mesta. Spodaj, ob pomolih, je enkratna ribja tržnica, pravijo ji Feskekörka ali ribja cerkev, saj njeni rebrasti kamniti oboki spominjajo na gotsko katedralo iz severnih dežel. Odprli so jo že leta 1874, zasnoval pa jo je mestni arhitekt Victor von Gegerfelt. A žal je tudi ta znamenitost zaprta zaradi prenove in tako so splavali po vodi upi o pečenih trskah in lososu.

Pogled na Trollhättan, odet v barve jeseni.  FOTO: Peter Novak

Lokalna legenda

Trollhättan je manjše mesto v okrožju Västra Götaland, ima okoli 50.000 prebivalcev, a je hkrati sodoben tehnološki velikan, zlasti na področju naprednih materialov in inženirskih tehnologij. Tu je nekoč nastal avtomobilski gigant Saab, zdaj je na njegovem pogorišču zrasel nov tehnološki ekosistem. Univerza tam tesno sodeluje z industrijo in znanstvenim parkom Innovatum, kar regiji zagotavlja pomemben razvojni potencial.

Industrijska družba Nohab je lokalna legenda, ki se ponaša z največjim naročilom v zgodovini Skandinavije. Leta 1920 je namreč pri tem podjetju Rusija naročila tisoč parnih lokomotiv. Naročilo je bilo plačano v zlatu. Stoletja so bili slapovi okoli Trollhättana vir energije za razvoj, hkrati pa ovira za plovbo po reki, dokler ni bil v začetku 20. stoletja dokončan sistem zapornic, ki je rečno plovbo omogočil do jezera Vänern.

Vänern je največje jezero na Švedskem in tretje največje v Evropi.  FOTO: Peter Novak

Slapovi, ki imajo tudi čez tisoč kubičnih metrov pretoka na sekundo, so paša za turiste in zelo koristni za industrijske velikane, ki jih izrabljajo za proizvodnjo električne energije. V kratkem poletju tod plujejo turistične ladje s petičnimi turisti. Vožnja po reki in jezeru seveda ni mačji kašelj; različni nivoji vode zahtevajo natančno dvigovanje in spuščanje plovil z elektronsko vodenimi zapornicami, tu so še dvižni mostovi, ki omogočajo neovirano plovbo po reki Göta Älv proti Vänernu, največjem švedskem jezeru.

Poletja so v teh krajih prijetno topla, toda že septembra zapihajo ledeni vetrovi iz daljne Laponske, zrak pa napolnijo glasni klici divjih gosi, ki tod pogosto prezimujejo, in naznanjajo prihod najhladnejšega letnega časa.

Ustaljeni ritem

Mesto ima več vpadnic – izbrala sva glavno, ki vodi mimo trgovsko-industrijske cone in starega opečnatega vodnega stolpa, katerega silhueta soustvarja mestno veduto. Mesto se ponaša z zgledno urejenostjo poleg znamenitega tehnološkega centra in nekdanje tovarne Saabovih avtomobilov. Reka je polna rekreativcev in tekmovalcev v kajakih in kanujih, med njimi pa mirno plujejo divje gosi. Ko se konec avgusta zaključijo luksuzna križarjenja od obale v Göteborgu daleč v notranjost jezera Vänern, je na vodi končno več miru.

Stop, most se dviga!  FOTO: Peter Novak

Čez rečico vodijo številni mostovi, ki se hitro postavijo navpično in spustijo mimo bližajočo se jadrnico, ob železnici se pnejo visoki stolpi, ki dvignejo celotne tire za nekaj nadstropij visoko. Vse deluje spontano, brez čakanja pred semaforjem. Parkirišča so na obrobju mesta, parkirnina pa skoraj zanemarljiva. Ulice so snažne in urejene po meri prebivalcev. Motoristični kamp oživi vsako jutro, ko se popotniki s kupi prtljage razkropijo na vse strani. Nasproti, sredi parka, ki je bolj podoben gmajni, se igrajo otroci iz vrtca. Ustaljeni red teče po istih tirnicah – včasih bolj, drugič manj živahno.

Nenadoma je bil hotel poln mladih športnikov z neverjetno količino prtljage. Nemška biatlonska reprezentanca si je izbrala Trollhättan za kondicijske priprave s tekaškimi rolkami pred novo sezono. Ulice in kolesarske steze so tukaj brezhibno gladke, prehodi urejeni po meri pešcev in rekreativcev, čeprav se v središču mesta najde tudi mogočen hrast, izpod katerega komunalni delavci stalno čistijo želod in listje, potem ko zapihajo prvi vetrovi.

Tipična švedska hiša, obdana s cvetjem  FOTO: Peter Novak

Ko se zmrači, se življenje preseli v pivnice in klube, kjer se zbira mladina. Starejši raje posedajo v restavracijah ob odlični hrani, kozarcu francoskega vina ali domačem pivu.

Trollhättan je tudi filmsko mesto – rečejo mu Trollywood. Produkcijska hiša Film i Väst je bila ustanovljena leta 1992 in postala vodilni skandinavski koproducent. Danes v mestu producirajo približno polovico švedskih celovečernih filmov. Mednarodno filmsko sceno so zaznamovali številni vrhunski naslovi, kot so Pokaži mi ljubezen, Plesalka v temi, Dogville in Manderlay.

Na ulici Storgatan najdemo »pločnik slavnih« z imeni filmskih ustvarjalcev, ki so obiskali mesto. Razvoj filmske industrije prikazuje mestni filmski muzej – v najmanjšem filmskem mestu v Skandinaviji, morda celo na svetu.

Šele pozno popoldne Fjällbacka oživi

Fjällbacka je tipično ribiško mestece z manj kot tisoč prebivalci v okrožju Västra Götaland. Skalnati fjeli štrlijo iz temnega morja kot gromozanske glave. Med njimi in okoli njih so speljane sprehajalne poti z varnostno ograjo. Mestece tudi sredi dneva deluje kot izumrlo. Pisane lesene hiške samevajo na skalnatih vzpetinah, poraslih s travo in osamelimi brezami, ki se upirajo vztrajnemu zahodniku.

V marini Fjällbacke ​se v urejenih vrstah zibljejo trdno privezane jahte.  FOTO: Peter Novak

Po vijugastih ozkih cestah drviva proti središču mesta, ki je dobilo ime po veliki gori za njim. Radovednost narašča, ko se izza hriba prikaže priobalni pas temno rjavih kamnitih hišk z veliko temno cerkvijo v ozadju. Ceste so prazne, v marini se v urejenih vrstah zibljejo trdno privezane jahte. Pod hribom so raztresene živobarvne lesene hiške; v eni izmed njih je hostel, kjer se nastaniva za nekaj dni. Govorijo redko in tiho ter se niti ne začudijo slovenskima gostoma. »Kako sta nas našla?« ostane neizrečeno, a sluteno vprašanje.

Do obale vodi ozka pot, stisnjena med temnimi skalnimi gmotami. Voda enakomerno, a silovito udarja ob obalo, stezice so speljane do bližnjih urejenih klopi za oddih, ob lesenih pomolih se ob skalah pozibavajo finske savne v obliki soda s steklenim oknom in s pogledom na morje. Mestece, kjer je našla zatočišče slovita igralka Ingrid Bergman, kadar je obiskala domovino, je tudi rojstni kraj znane pisateljice Camille Läckberg in prizorišče številnih njenih uspešnic, med katerimi jih je bilo več prirejenih za televizijo, vključno z miniserijo Glaskupan.

Pozno popoldne mestece oživi. V trgovine začnejo prihajati domačini, ribja tržnica se zapira, čeprav je na stojnicah še veliko neprodanega ulova. Iz ene izmed sodastih savn se začne valiti dim, gostilna na pomolu pa se napolni. Goste sprejmejo vljudno, vendar pričakujejo rezervacijo. Če je nimaš, te usmerijo v čakalno vrsto za točilno mizo, kjer pa je pijača tako pregrešno draga, da te stisne v žepu in grlu hkrati.

Skandinavska korenina na obali Skagerraka

Nedeljsko jutro je tako vetrovno, da je na sprehodu potrebna opora. Po nebu se podijo nizke meglice, nad besnečim morjem pa izvajajo akrobacije galebi, medtem ko se iz visokega cerkvenega zvonika zamolklo oglaša gromek zvon, ki vabi k bogoslužju – ali pa samo naznanja, da je poldne.

Otroški vrtec sredi gmajne  FOTO: Peter Novak

Od ene izmed pisanih hišk nasproti pristopi ženica z vozičkom, opirajoč se na palico. »Vi pa niste od tu. Pazite, da vas veter ne odnese,« me nagovori. Presenečen pritrdim, a hitro ugotovim, da ji sluh peša. Kljub temu izmenjava nekaj besed. Izvem, da si je gospa Inge že naložila deseti križ. Nekoč je delala kot instrumentarka v eni od göteborških bolnišnic, zdaj živi sama, občasno, ko potrebuje pomoč, jo obiščejo vnuki, ki živijo v Göteborgu. Neverjetna energija in samostojnost pri teh letih – prava skandinavska korenina na obali Skagerraka, morskega preliva med Jutlandijo in Skandinavskim polotokom.

Popoldne sva že na poti proti letališču Landvetter in šele v turški gostilni nama uspe zapraviti gotovino v kronah, ki sva jo dvignila ob prihodu. V Skandinaviji pozabite na gotovino. Let proti Dunaju je bil stresen – pravijo, da nad Baltikom rado premetava. In tako je bilo tudi tokrat.