Vietnamsko podeželje: svet urejenih vrtičkov in plavajočih košar

Eden od nasvetov za obisk Vietnama: če se le da, pojdite ven iz velikih mest, in če se da, stran od obleganih krajev. Tudi budističnih templjev so nam pokazali preveč. Po tretjem ali četrtem postanejo dolgočasni. Zelo hvaležno je vietnamsko podeželje z neokrnjeno naravo, mirom in življenjem preprostih ljudi. Tega je danes vse manj.

Odpadejo Oman, Jordanija in ZAE, turisti izbirajo azijske dežele

Hoi An je poln turistov, kar je razumljivo, saj je že dolgo na listi Unescovih zakladov. Kljub temu naju je sprostil. Morda zaradi prijetne, mirne in velike hotelske sobe, pred katero je bil manjši bazen samo za naju (ker sosednja soba ni bila zasedena), za njim pa gredica s cvetjem, ki so jo nenehno zalivali in urejali. Za rožnim bregom je tekla reka, po njej so drsele številne barke, ene so prevažale turiste, ki jih je bilo zlahka prepoznati (prav vsi so bili v oranžnih rešilnih jopičih), druge ribiče.

V plavajočih košarah

Kraj slovi po dobri hrani. V okolici je na tisoče vrtov, njiv in riževa polja za vedno. S kolesi smo se odpravili do nekaj kilometrov oddaljene vasice ob vodi z nenavadnimi plavajočimi košarami vseh barv. Namesto na čolne so nas domačini posadili v te košare in med palmami, ki rastejo iz vode, odveslali na jezerce lovit ribe (bolj za turiste kot zares). V tem rajskem okolju bi človek »zdržal« tudi kak dan več.

Rajski vrt na poti v My Son, starodaven hindujski tempelj, ki so ga uničili Američani. FOTO: Boris Šuligoj

Kolesarski izleti in vožnje z barko po reki so v vsakem vremenu doživetje. S kolesi smo se odpeljali še nekaj kilometrov iz Hoi Ana in obiskali domačine na podeželju, ki neverjetno pridno (po šolsko) skrbijo za svoje bogate zelenjavne vrtičke. Odvisni so od reke, ki jih sicer vsakih nekaj let poplavi. Zato gradijo hiše tako, da živijo pretežno v prvem nadstropju, v pritličju spravljajo orodje in stvari, ki brez škode preživijo povodenj.

Tudi v Vietnamu so poplave vse pogostejše. Imajo pa njihove tudi dobro plat, saj jim voda ob vsaki poplavi prinaša in odlaga rodovitno in čudovito rahlo prst. Pridelek najbolje obrodi prav v letih po poplavi. Tedaj skoraj ni treba gnojiti njiv, je povedala starejša, a zelo delavna gospa, za katero se je izkazalo, da je pravzaprav najinih let. Takoj naju je zaposlila: v roke nama je potisnila motiko in zalivalki na lesenem drogu. Nič plevela ni ob vrtninah in vse raste v ravnih vrstah. Posebej ponosno pokažejo, kako rastejo oreščki. Vietnam je največji izvoznik indijskih oreščkov na svetu.

Ribič je metal mrežo, vendar povlekel malo rib iz jezera. FOTO: Boris Šuligoj

Riž na začetku marca (na tej zemljepisni širini) še ni dozorel, so pa bile pridne roke vsak dan na polju in odstranjevale plevel, ki bi sicer dušil pridelek. Drugi pa so v kanalih ob riževih poljih nabirali polže in neznane zeli za večerjo.

Most na 17. vzporedniku

Pri potovanju z juga na sever smo se seveda ustavili na mostu Hieng Luong. Ta prečka reko Ben Hai, ki je tekla po zloglasnem 17. vzporedniku in je predstavljala razmejitev med severnim (komunističnim) in južnim (protikomunističnim) Vietnamom. Most je spomenik bratomorni vojni, ki so jo podpihovali tuji zavojevalci. Ob tem vzporedniku je potekala demilitarizirana cona. Južnjaki so most barvali v rumeno, severnjaki na koncu v modro.

Most čez reko Ben Hai na 17. vzporedniku, kjer je bila uradna meja med severnim in južnim Vietnamom. Danes je to spomenik. FOTO: Boris Šuligoj

A niso tekmovali samo z barvami. Na severu so postavili 38 metrov visok drog za veliko zastavo (danes je tam le še 28-metrski drog). Na vsaki strani so namestili velike zvočnike in na obeh skušali preglasiti predvajana propagandna sporočila. Vojna se je končala leta 1975; most je še vedno pobarvan v dve barvi, malce v spomin, malce pa se še zmeraj iskri med severom in jugom. Vietnam je zdaj ena država in zamere so ostale v zgodovini. Most ravno obnavljajo, zato smo malce plezali čezenj.

Posebno doživetje je tudi vožnja z motorji po podeželju. Čeprav nisem ljubitelj motorjev, je pogled na svet z motorja kot z druge perspektive. Motor se ustavi, kjer ti srce poželi, tudi tam, kjer se avto ne more. Je pa vožnja manj udobna. Po podeželju še gre, ampak v mestih si je ne bi privoščil. Po treh dneh podeželja se nekaj pred polnočjo odpraviva na vlak, kjer naju čaka spalni vagon z zasebno kabino.

Napoved je bila, da bova spala v razkošni kabini, zato so bila pričakovanja velika. Še posebej, ker je vietnamske spalnike pohvalila tudi Francozinja Christine z Dunaja, ki sva jo srečala na kmečkem turizmu in dobro pozna Vietnam. Kabina ni izpolnila pričakovanj. Ropot, predvsem pa konkretno premetavanje po zelo razmajanih vietnamskih tirih je bila ena sama muka. Če se hočete malce mučiti, poskusite, vendar spali ne boste veliko.

Za sladokusce

Povsod v Vietnamu smo dobro jedli. Morda še najbolje v turističnem Hoi Anu, kjer so nama priporočili zelo nenavadno restavracijo. V njej pred gosti pripravljajo (perejo, režejo, sekljajo, kuhajo ...) svežo hrano – vse, od mesa, rib, polžev, rakov, do najrazličnejše zelenjave, sadja, riževih testenin in sladic. Slovenci nimamo toliko domišljije, kot imajo Vietnamci različne hrane. Na prvem mestu so seveda različne juhe, najbolj znana je pho ban (izgovori se fo ban), goveja ali piščančja juha s koščki mesa, zelo pestro zelenjavo, tudi začimbami, ingverjem in seveda riževimi rezanci.

Rajski vrt pred sobo za dva v turistično zelo cenjenem vietnamskem mestu, ki je na listi Unescove dediščine. FOTO: Boris Šuligoj

Največkrat ponujajo sveže ali ocvrte zvitke v tankem riževem testu, v njih pa je lahko vse, od mesa in rib, do gob, jajc, mete, bazilike, kalčkov, koriandra, kitajskega zelja, solate in še česa. Meni so bolj teknili ocvrti zvitki, vsi pa so dobili pravi okus po namakanju v omakice, prav tako juha z gobicami, artičokami in začimbami, kozice (ki jih intenzivno gojijo v vodnih zajetjih ob riževih poljih), svinjsko meso na limonski travi in riba baramundi na bananinem listu. Teh rib v našem morju (še) ni, značilne so za Indijski ocean, po okusu (tudi videzu) malce spominjajo na naše brancine.

Niti dvakrat zapored nisva naročila povsem istih jedi, čeprav so bile po imenu ali videzu morda podobne. Trudila sva se tudi jesti s palčkami, čeprav so moji okoreli prsti trpeli, ampak Vietnamci nimajo nič proti, če med obedom kak grižljaj primete s prsti ali posrkate vsebino kar s krožnika ali iz posodice, ki jo dvignete k ustom. Hrana je preprosta, vendar prefinjena, sveža, eksotična, niti ne pikantna in predvsem lahka. Največkrat nisem imel občutka prenajedenosti, čeprav so bili obroki obilni. V povprečno dobrih restavracijah sva za večerjo s pijačo (predvsem poceni in dobro pivo, vino je nekoliko dražje) plačala kakih 20 evrov za oba. Seveda je ob cesti mogoče okusno in veliko jesti tudi za pet ali šest evrov.

V okolici Hoi Ana so vrtičkarji srečni, ker obdelujejo zelo lahko zemljico. Gnojijo pa jo z algami – travo iz morja in reke. FOTO: Boris Šuligoj

Mojstrska priprava kave in spoštovanje žensk

Vietnamci so tudi mojstri za kavo. Malokdo ve, da je ta država druga največja proizvajalka kave na svetu (za Brazilijo in pred Indonezijo). Pridelajo je toliko, da bi je vsakemu Slovencu lahko prodali eno tono. Morda je bila to celo najboljša kava, kar sem jo okusil po svetu doslej. Meljejo jo bolj grobo, predvsem pa jo pripravljajo v posebnem aluminijastem filtru (phin), v katerega je stresejo nekaj žličk, jo za nekaj sekund najprej namočijo in zatem zlijejo vrelo vodo v filter, da počasi (dobrih pet minut) curlja v spodnjo posodo. V kavo najpogosteje namesto sladkorja prilijejo nekaj kondenziranega mleka. Zaradi izstopajočega okusa je kava verjetno najpogostejši spominek, ki ga ljudje prinesejo iz Vietnama. Ampak njihova kava diši drugače, ko je narejena v Evropi.

Vietnamske ženske igrajo pomembno vlogo v družbi. Zelo očitno je, da imajo enake pravice kot moški in da se dobro zavedajo svoje vloge in položaja. FOTO: Boris Šuligoj

Kljub očitkom o nizki stopnji spoštovanja človekovih pravic se zdi, da so Vietnamci zadovoljni s svojim življenjem. Verjetno zato, ker so skromni, zadovoljni z malim in ker radi delajo. Mlada dekleta se popoldne in ob praznikih rada lepo oblečejo, včasih v tradicionalne noše ali pa v zelo elegantne obleke, in se na veliko fotografirajo v parkih, pred templji, ob spomenikih, znamenitostih. In zakaj toliko fotografij? Zato ker vse bolj živijo za družbena omrežja. Svoje fotografije objavljajo in tako komunicirajo z navideznim svetom in navideznimi prijatelji.

Ženske med drugim veliko dajo na dan žena in tudi sicer sem večkrat dobil občutek, da so glava družine. Že dan ali dva pred 8. marcem so dekleta v skupinah pohajala po parkih in se nastavljala objektivom. Na praznični dan so morala na družbenih omrežjih povedati, da so praznovala, se družila, veselila in zabavala. Slovenke so osmomarčevske vajenke proti Vietnamkam, sem sklenil.