Z eno nogo v eni državi, z drugo v drugi

Državne meje so ponekod črte, ki paradoksalno delijo države in ljudi v njih. Še posebno nenavadne so, če je del nekega kraja na eni strani meje, drugi del pa na drugi. Nekatere od takšnih meja so »trde«, denimo tista v Nikoziji na Cipru ali v Kosovski Mitrovici. Če pa gre za meje, pri katerih sta na obeh straneh članici Evropske unije, so takšni kraji danes praviloma videti idilično.

Tudi v Sloveniji so deli nekdanjih urbanih celot, ki so jih pozneje razdelili: Gornja Radgona, ki je bila do konca prve svetovne vojne upravno povezana s sedanjo avstrijsko Radgono (Bad Radkersburg), in Nova Gorica, ki je nastala po razmejitvi po drugi svetovni vojni. V teh in številnih drugih podobnih krajih je bilo še dolgo zaznati globoke zgodovinske rane, travme, komplekse, predsodke … V nekaterih je še vedno tako, toda ti sledovi izginjajo, če gre za območja znotraj Evropske unije.



Ljubitelji takšnih krajev lahko obiščejo avstrijski Gmünd, skozi katerega poteka meja s Češko. Na češki strani se je do razpada Avstro-Ogrske del tega mesteca imenoval Železniška postaja Gmünd (Gmünd-Bahnhof), po letu 1918 pa je prerasel v ločen kraj České Velenice. Pred prvo svetovno vojno sta se na tej postaji sestala Milena Jesenská in Franz Kafka, po drugi svetovni vojni je České Velenice in Gmünd ločevala »železna zavesa«.
 

Poljski protestanti v Cieszynu

Meja med dvema članicama Unije poteka tudi skozi kraj, ki se na poljski strani imenuje Cieszyn, na češki strani pa Český Těšín. Kraj ima še nemško ime, Teschen. Teschen je bil več stoletij sedež istoimenskega češkega vojvodstva. V času Marije Terezije je ostal del avstrijske Šlezije, po razpadu Avstro-Ogrske pa sta se zaradi njega spopadli Poljska in Češkoslovaška. Spopad so prekinili in zavezniška komisija je upravljala območje do leta 1920, ko so ga razdelili med Poljsko in Češkoslovaško.

Tu so stoletja živeli različni narodi in zanimivo je, da je Cieszyn vse do danes ostal protestantski. Zanimivo je predvsem za Poljsko, ki velja za izjemno katoliško državo. Okoli Cieszyna in v samem kraju živi približno polovica od vseh 80.000 poljskih luterancev, v kraju stoji tudi največja protestantska cerkev na Poljskem. Zgradili so jo po sporazumu, ki sta ga o verskih svoboščinah v Šleziji leta 1707 sklenila tedanji švedski kralj in avstrijski cesar.



Minili sta že dve desetletji od leta 1998, ko sta se nemški Görlitz in poljski Zgorzelec skupaj odločila, da bosta pri marsičem združila moči in svojima imenoma dodala besedi Evropsko mesto (Europastadt Görlitz-Zgorzelec). Po drugi svetovni vojni, ko se je Stalin odločil, da bo Poljsko pomaknil na zahod do rek Odre in Nise, je del Görlitza vzhodno od Nise pripadel Poljski.

Görlitz je po združitvi Zahodne in Vzhodne Nemčije leta 1990 postal eden od štirih »skrajnih vogalov« Nemčije, v tem primeru njen najvzhodnejši kraj. Mesto je eno od maloštevilnih pomembnejših nemških urbanih okolij, ki jih med drugo svetovno vojno niso poškodovali. Ima eno najbolje ohranjenih starih mestnih središč v Evropi in skoraj 4000 kulturnih spomenikov. Vredno si ga je ogledati, čeprav smo na njegovih ulicah opazili demografsko praznino – tako kakor tudi v številnih drugih krajih nekdanje NDR.

Obiskovalec čuti, da je v Görlitzu nekoč živelo več ljudi kakor danes, ko ima ta skupaj z živahnim Zgorzelcem manj kakor 90.000 prebivalcev, kolikor jih je približno imel na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja. Po združitvi Nemčije so številni prebivalci Görlitza odšli na zahod in danes ni nič nenavadnega nekaj, čemur bi se še pred kratkim mnogi čudili – da v nekaterih od številnih novoustanovljenih poljskih zasebnih podjetij v Zgorzelcu delajo Nemci iz Görlitza. Görlitz/Zgorzelec je leta 2010 kandidiral za »evropsko kulturno prestolnico«, vendar je v finalu izgubil proti Essnu (Ruhr 2010). Morda bo ta nemško-poljski kraj uspešno kandidiral za ta naziv leta 2025.
 

Slovaško središče na romunsko-madžarski meji

Med letoma 1922 in 1968 ni bilo mogoče prečkati meje med madžarskim mestom Nagylak in njegovim dvojčkom na romunski strani – mestecem, ki se imenuje Nădlac. Tu so nedaleč stran od tromeje med Madžarsko, Romunijo in Srbijo stoletja živeli večinoma Slovaki, Nemci, Srbi, Rusini, Judje … V nemščini in srbščini kraju pravijo Nadlak. Na začetku 20. stoletja se je to mestece v Avstro-Ogrski hitro razvijalo in imelo leta 1910 že 14.000 prebivalcev. Zdaj jih ima komajda nekaj več kakor polovico te številke, vendar je še vedno največji slovaški kraj v Romuniji.



S trianonsko pogodbo je po prvi svetovni vojni večji del kraja pripadel Romuniji, manjši del z železniško postajo pa Madžarski. Do leta 1968 tu ni bilo mejnega prehoda, zdaj delujejo trije (Romunije še ni v schengenskem območju). Na madžarski strani v Nagylaku zdaj živi manj kakor 500 prebivalcev, čeprav jih je nekoč samo v tovarni za predelavo konoplje delalo 1200, vendar so tovarno leta 2010 zaprli.
 

Laufen v žepu reke Salzach

Letos še več turistov kakor po navadi prihaja v mestece Oberndorf pri Salzburgu, saj tu praznujejo 200. obletnico nastanka pesmi Sveta noč, najbolj znane božične pesmi na svetu. V cerkvi v Oberndorfu je bila 24. decembra 1818 praizvedba te pesmi, katere besedilo je napisal duhovnik Joseph Mohr, uglasbil pa jo je učitelj, orglar in oskrbnik cerkve Franz Xaver Gruber. Prvotne cerkve ni več, poškodovali sta jo poplavi konec 19. stoletja, porušili so jo leta 1906. Namesto nje so v tridesetih letih prejšnjega stoletja zgradili ljubko kapelico, v katero so shranili inventar predhodne cerkve.

Obiskovalec ima iz Oberndorfa idiličen razgled na reko Salzach, ki tu zavija v obliki črke U. Oberndorf je pod spodnjim delom črke U, v notranjosti zavoja pa je kakor v žepu nemško mesto Laufen. Z Avstrijo ga povezujeta dva mosta. Stari most je na eni strani, drugi, sodobnejši, pa na drugi strani rečnega zavoja.


 

Duh obrtniškega mesta

Salzburg je bil stoletja knezoškofija (Solnograško), ki ji je vladal salzburški nadškof. Po nemirnih letih Napoleonovih vojn na začetku 19. stoletja je večina državice pripadla Habsburžanom in njihovemu avstrijskemu cesarstvu. Manjši del Solnograške, zahodno od rek Saalach in Salzach, je dobila Bavarska, ki je bila takrat samostojna kraljevina. Tako je Laufen, ki je bil pred tem tretje največje mesto na Solnograškem, postal nemški. Oberndorf, ki je bil skupaj z Laufnom sklenjena celota, je za polni dve stoletji postal avstrijski.



Kakor večina drugih obiskovalcev, ki v Laufen vstopajo iz Oberndorfa, tudi mi najprej prečkamo stari most Länderbrücke (Deželni most). Odprli so ga leta 1903 in velja za enega lepših evropskih mostov. Stroške za njegovo graditev sta si razdelili tedanja Kraljevina Bavarska in avstro-ogrska monarhija. Reka Salzach ga je štirikrat, v letih 1920, 1954, 1959 in 2002, poplavila, vendar ni mogla odplaviti gradnje, težke 715 ton (od tega je 648 ton železne konstrukcije). Na mostu se ustavimo z eno nogo na eni strani črte in z drugo na drugi strani črte, ki kaže, kje natančno je meja med Avstrijo in Nemčijo. Po Laufnu se je vredno umirjeno, leno sprehoditi, morda tudi pojesti kosilo v restavraciji Kapuzinerhof ali sladoled v Eis Centru.

Po razdelitvi leta 1816 je Laufen izgubil večino nekdanjega zaledja in prostor za rast. Medtem so porušili mestna vrata in številne srednjeveške utrdbene objekte, vendar je kraj ohranil duha obrtniškega mesta iz nekdanjih časov.