Številna imena slovenskih vrhov burijo domišljijo. So jezikovni spomeniki, ki so jih v pokrajino vtisnili pastirji, lovci in prvi gorniki.

Galerija
Pogled z Luknje v Zadnjico FOTO: Tina Horvat
V slovenskih gorah je veliko imen, ob katerih se marsikdo nasmehne, saj zvenijo nenavadno, zabavno in celo poredno. Tako lahko čez Adama splezamo na Evo, osvajamo lahko Babe, Dedce in Možica ali občudujemo mogočno Sfingo, Cesarja in najbolj znano Ajdovsko deklico. Zajahamo lahko tudi Konja in Divjo kozo ali si postrežemo s Štruco in Skuto, splezamo lahko na Črvov vrh ali na Svinjak, poti nas vodijo v Pekel, Hudičev žleb, pod slap Lucifer, a tudi na Oltar in Beraški križ.
Slikovita imena so tukaj praviloma že stoletja in so eden najdragocenejših arhivov zgodovine, jezika in ljudskega humorja. Toda čeprav so nekatera zelo skrivnostna, imajo skoraj vedno zelo preprost, star in povsem resen izvor. Nastajala so predvsem iz praktične potrebe ljudi po lažji orientaciji v gorski pokrajini. V ...
Komentarji