Na potovanjih se naša podoba o tem, kdo smo, zrahlja

Ustvarili smo kulturo, v kateri velja, da si je treba počitek zaslužiti, potovanja pa so postala takšen luksuz, da imamo včasih občutek, da moramo pojasnjevati, zakaj sploh potujemo. Toda nevroznanost ponuja drugačen pogled. Kot v reviji Psychology Today piše nevropsihologinja Elizabeth Mateer, so pot z letalom, vožnja v neznane kraje ali že samo odmik od vsakdanjega okolja lahko zelo koristni za možgane.

Pri tem ne gre za iskanje trikov, s katerimi bi tudi počitnice spremenili v projekt izboljševanja produktivnosti. Bistveno je razumeti, kaj se z našimi možgani dogaja, ko jih iz znanega okolja prestavimo v prostor, kjer nič več ni samoumevno.

Večino časa delujemo na avtopilotu

Ko opravljamo vsakodnevne obveznosti, se z vidika možganov ne dogaja prav veliko novega. Gibljemo se po znanih poteh, srečujemo iste ljudi, opravljamo ustaljena opravila in čas preživljamo v prostorih, ki jih dobro poznamo.

Možgani pri tem uporabljajo že utrjene nevronske poti. Prepoznavajo vzorce in za obdelavo informacij ne porabijo veliko energije. Kot pojasnjuje Mateer, delujejo na avtopilotu. To je povsem prilagodljivo, saj bi težko delovali, če bi morali vsak običajen torek doživljati kot povsem novo izkušnjo.

Toda takšno delovanje ima tudi svojo ceno. Možganski sistem, povezan s samorefleksijo, domišljijo in občutkom identitete, je med rutinskimi opravili manj dejaven. Ko nas v okolju nič ne preseneti, si tudi redkeje zastavljamo vprašanja o sebi.

Občutek, kdo smo, tako postane nekaj ustaljenega, kar nosimo s seboj, ne da bi ga pogosto preverjali ali postavljali pod vprašaj. Domačnost nas lahko zato kognitivno in psihološko oslabi, ne da bi se tega sploh zavedali.

Neznano okolje prebudi možgane

Ko stopimo v neznano okolje, se morajo možgani znova prebuditi. Neznane ulice, novi zvoki, tuji jeziki in hrana, ki je še nismo poskusili, spodbujajo sproščanje dopamina. Ta krepi občutek ugodja, spodbuja radovednost in pozornost ter v nas prebuja željo po raziskovanju.

Možgani, obdani z novimi dražljaji, začnejo informacije sprejemati drugače kot med rutinskimi opravili. Postanejo pozornejši na to, kar je pred nami, saj se ne morejo več zanašati zgolj na prepoznavanje znanih vzorcev.

Učinki pa niso le trenutni. Nevroznanstveniki so pri miših identificirali obliko možganske plastičnosti, imenovano sinaptična plastičnost na vedenjski časovni skali oziroma BTSP. Pri njej se lahko hipokampus začne preurejati že po eni sami novi izkušnji, ne šele po tednih ponavljanja.

Ker je takšno delovanje živčevja skupno možganom sesalcev, tudi človeku, velja preurejanje na podlagi ene same izkušnje za enega od možnih mehanizmov, s katerimi nastajajo živi spomini na enkratna potovalna doživetja.

Foto: Profimedia

Počitnice so vadba za celotne možgane

Potovanja hkrati aktivirajo več možganskih področij, ki v vsakdanjem življenju redko delujejo tako intenzivno hkrati.

Premikanje po neznanem prostoru aktivira temenske režnje, povezane s prostorsko obdelavo. Načrtovanje poti, uporaba javnega prevoza v neznanem mestu, razbiranje jedilnika v tujem jeziku ali iskanje kraja, ki ga še nikoli nismo obiskali, zaposlujejo izvršilne funkcije čelnih režnjev.

Nove izkušnje se hkrati spreminjajo v spomine in zgodbe, pri čemer se aktivirajo senčni režnji. Potovanje je tako svojevrstna vadba za celotne možgane.

Toda njegovi učinki niso omejeni le na pozornost, orientacijo in spomin. Neznano okolje lahko zamaje tudi naš običajni občutek sebe.

Ko se običajna podoba o sebi zrahlja

Ko pridemo nekam, kjer nam ni nič znano, izgubimo ogrodje, ki našo identiteto običajno drži na svojem mestu. Rutine izginejo, naše vsakdanje vloge pa nam ne sledijo nujno v novo okolje.

Okolica, ki nam doma pripisuje določene vloge in pričakovanja, je začasno odsotna. Ostane tisto, kar je bližje temeljnim gradnikom naše osebnosti.

Raziskave o transformacijskih potovanjih kažejo, da so prav spremembe v samopodobi eden ključnih razlogov, zaradi katerih imamo občutek, da nas je neko potovanje zares spremenilo.

»Ne gre za znamenitosti ali fotografije. Gre za samorefleksijo, v katero nas prisili neznano, za razkrivanje samih sebe, ko moramo krmariti po svetu brez običajnega zemljevida, ter za subtilne družbene primerjave, ki nastanejo ob srečevanju z ljudmi, ki svoje življenje organizirajo povsem drugače kot mi,« piše Mateer.

Takšno izkušnjo opisuje izraz prekinitev kontinuitete jaza oziroma self-discontinuity. Gre za začasno zrahljanje običajne zgodbe, ki jo pripovedujemo o sebi.

Takšna prekinitev je sicer lahko povezana tudi s psihološko stisko, občutkom izgubljenosti in dezorientiranosti. Toda raziskave kažejo, da ima lahko tudi pozitivne učinke in postane pot do večje jasnosti.

Ljudje se z vsebinsko bogatih potovanj pogosto vrnejo z novim spoznanjem o sebi. Do njega lahko pride prav zato, ker potovanje začasno utiša hrup vsakdanjega življenja, ki nam sicer preprečuje, da bi si zastavljali prava vprašanja.

Zakaj potovanja spodbujajo ustvarjalnost

Bistvo ustvarjalnosti je sposobnost povezovanja stvari, ki na prvi pogled ne sodijo skupaj. Ta sposobnost je močno odvisna od širine in prožnosti naših kognitivnih shem, torej miselnih okvirov, skozi katere razumemo svet.

Če ti okviri dolgo niso postavljeni pred izziv, postanejo togi. Prenehamo opažati druge možnosti in rešitve, saj jih možgani ne iščejo več.

Izpostavljenost različnim kulturam, okoljem in načinom organizacije vsakdanjega življenja zmoti rutinsko razmišljanje ter razširi naše miselne okvire. Raziskave o večkulturnih izkušnjah kažejo, da imajo ljudje, ki se poglobijo v neznane kulture, večjo kognitivno prožnost in lažje iščejo nepričakovane rešitve.

Ustvarjalnost je pri ljudeh z izkušnjami iz drugih kultur večja. Kot poudarja Mateer, ne zato, ker bi jih potovanja naredila pametnejše, temveč zato, ker postane njihovo razmišljanje bolj gibčno.

Zato številni pisatelji, umetniki in podjetniki potovanja opisujejo kot nujen del ustvarjalnega življenja. Ne gre le za romantiziranje oddaljenih krajev, temveč za procese, ki jih je mogoče pojasniti tudi z nevropsihologijo.

Foto: Profimedia

Za spremembo ni treba daleč

Pri tem ni odločilna razdalja. Raziskave ne govorijo toliko o oddaljenosti cilja kot o pristni potopitvi v izkušnjo. Pomembna je pripravljenost, da se resnično soočimo z neznanim okoljem, namesto da se po novih ulicah premikamo s telefonom pred obrazom in z običajnimi miselnimi vzorci v glavi.

»Konec tedna v mestu, ki ga še nikoli niste obiskali, soseska v vašem mestu, ki je še niste raziskali, ali zavestna odločitev, da naredite nekaj povsem zunaj svoje rutine – vse to lahko aktivira enake nevrološke mehanizme kot potovanje v tujo državo, če se izkušnji posvetimo z dovolj pozornosti,« pravi Mateer.

Nekatere počitnice so namenjene predvsem pobegu od obveznosti, stresa in vsakdanjih skrbi. Tudi takšen počitek ima veliko vrednost in ga ne gre podcenjevati.

Toda potovanje je lahko tudi priložnost, da možgani začnejo delovati drugače, kot so vajeni. Neznano okolje zrahlja občutek identitete, razširi ustvarjalni repertoar ter ustvari nove spomine in nevronske povezave, ki ostanejo z nami še dolgo po vrnitvi.

Možgani, ki so se lahko za nekaj časa izgubili v neznanem, se domov ne vrnejo povsem enaki. Spremembe morda niso velike ali dramatične, so pa lahko dovolj globoke, da postanemo nekoliko bolj prožni, odprti in sposobni svet ter same sebe pogledati z novega zornega kota.