Savinjska Šmarna gora: vrh z razgledom, baročno cerkvijo in planinskim domom

Gora Oljka je priljubljena izletniška točka v Spodnji Savinjski dolini. Do vrha vodi več poti, vzpon ni zahteven, na 734 metrih pa pohodnike čakajo razgledi, mogočna cerkev in planinski dom.

Ni treba vedno visoko v gore, da bi bili za trud nagrajeni z lepimi razgledi. Gora Oljka, kraški osamelec nad Spodnjo Savinjsko dolino, je visoka 734 metrov, a je zaradi svoje izrazite lege dobro vidna že od daleč. Z vrha se pogled odpira proti Posavskemu hribovju, Menini planini, Goltem, Smrekovcu in Raduhi, na drugi strani pa proti Peci, Uršlji gori, Pohorju in Paškemu Kozjaku. Pod nami ostajajo Spodnja Savinjska dolina ter deli Zgornje Savinjske in Šaleške doline.

Zaradi priljubljenosti med domačini in pohodniki se je Gore Oljke oprijel tudi vzdevek savinjska Šmarna gora. Primerjava ni povsem naključna: tako kot njen bolj znani ljubljanski sorodnik je tudi ta vrh dostopen po številnih poteh, primeren za krajši izlet in priljubljen cilj tistih, ki želijo nekaj hoje povezati z razgledom in postankom v planinskem domu.

Na vrhu stoji ena najbolj prepoznavnih cerkva v Savinjski dolini

Silhueto Gore Oljke zaznamuje cerkev sv. Križa z dvema zvonikoma. Današnjo baročno cerkev so zgradili med letoma 1754 in 1757, še pred tem pa je na vrhu stal križ, zaradi katerega so vzpetino imenovali Križna gora.

Med največjimi umetnostnimi posebnostmi cerkve je glavni oltar, delo baročnega kiparja Ferdinanda Galla. Ime Gora Oljka je povezano tudi s podobo na glavnem oltarju, na kateri je slikar Fortunat Bergant upodobil Jezusa na Oljski gori. Pod cerkvijo je še podzemno svetišče z božjim grobom.

Cerkev in njena izpostavljena lega dajeta vrhu precej drugačen značaj od običajnih gozdnatih izletniških ciljev. Ko stopimo iz gozda na odprti del pod vrhom, se pred nami pokažeta oba zvonika, nekaj korakov nižje pa še planinski dom.

Do vrha vodi več poti

Gora Oljka je primerna tudi za pohodnike, ki ne iščejo zahtevnega gorskega vzpona. Nanjo vodi več označenih poti iz različnih smeri, zato je mogoče dolžino izleta prilagoditi telesni pripravljenosti in času, ki ga imamo na voljo.

Iz Zgornjega Podvina pri Polzeli denimo pot čez Pižornov vrh do Gore Oljke po podatkih Planinskega društva Polzela traja približno uro in pol. Iz Andraža nad Polzelo potrebujemo približno uro in 45 minut, iz Šmartnega ob Paki okoli dve uri, iz Šoštanja dve uri in pol, iz Polzele pa približno dve uri in 45 minut. Daljši pohod si je mogoče zastaviti tudi iz Velenja, od koder je do vrha približno štiri ure hoje.

Gora Oljka je vključena tudi v Savinjsko, Šaleško in Polzelsko planinsko pot ter v planinsko pot Po poteh Andraža. Poti so večinoma dobro označene, kljub razmeroma nizki nadmorski višini pa je priporočljiva običajna pohodniška obutev, še posebej po dežju.

Kdor hoje ne zmore ali bi rad obisk vrha združil predvsem z ogledom cerkve in kosilom, se lahko po lokalni cesti iz Polzele z avtomobilom pripelje tudi do parkirišča pred planinskim domom.

Cerkev na gori Oljka. Foto: Marko Feist

Planinski dom je odprt vse leto

Le nekaj korakov pod cerkvijo stoji Planinski dom na Gori Oljki. Ta je po aktualnih podatkih Planinskega društva Polzela odprt vse leto, vsak dan razen ponedeljka. V domu je mogoče dobiti hrano, omogočajo pa tudi prenočevanje – v devetih sobah imajo skupaj 26 postelj, dodatnih 20 pa na skupnih ležiščih.

Prav kombinacija razmeroma kratkega vzpona, razgledov, cerkve in možnosti okrepčila je eden od razlogov, da je Gora Oljka priljubljena v vseh letnih časih. Spomladi in jeseni je prijetna izbira za krajši pohod, poleti lahko senco poiščemo v gozdu, ob jasnih zimskih dneh pa se z vrha odprejo še posebej daljni pogledi.

Če vam ostane čas: pod zemljo v Jamo Pekel

Izlet na Goro Oljko lahko podaljšamo še z obiskom ene najbolj znanih naravnih znamenitosti v tem delu Savinjske doline. Dobre štiri kilometre severno od Šempetra leži Jama Pekel, več kot tri milijone let stara kraška jama, ki jo je skozi apnenčasto podlago ustvarjal potok Ponikvica.

Njeno nenavadno ime ima precej slikovito razlago. Nad vhodom je ob nekoliko domišljije mogoče prepoznati podobo hudiča, pozimi pa je k vtisu pripomogel še pojav, ko se je zaradi temperaturne razlike iz vhoda v jamo kadilo. Za nekdanje prebivalce je bilo to dovolj, da so skrivnostnemu podzemlju nadeli ime Pekel.

Urejena turistična pot po jami je dolga 1159 metrov, v njej pa je vse leto približno deset stopinj Celzija. Ogled traja približno eno uro, zato tudi sredi poletja ne bo odveč dodaten kos oblačila in primerna obutev. Med potjo obiskovalci spoznajo tako vodnati kot suhi del jame, podzemne vodotoke in bogastvo kapniških oblik.

Pred odhodom je priporočljivo preveriti aktualne termine vodenih ogledov.

Po sledeh rodbine, iz katere so izšli Celjski grofje

Druga možnost za podaljšanje izleta je grad Žovnek nad Žovneškim jezerom pri Braslovčah. Gre za enega najstarejših gradov na Slovenskem in za kraj, ki je tesno povezan z začetki ene najpomembnejših plemiških rodbin v slovenski zgodovini.

Na gradu so sprva gospodarili Žovneški gospodje, ki so postopoma večali svoje posesti in politično moč. Leta 1333 so svoje upravno središče preselili v Celje, nekaj let pozneje pa je bil Friderik I. povzdignjen v grofovski stan. Tako se je začela zgodba Celjskih grofov, katerih vpliv je pozneje segel daleč zunaj meja današnje Slovenije.

Po smrti zadnjega celjskega kneza Ulrika II. leta 1456 je Žovnek prešel v roke Habsburžanov. Po letu 1816, ko so se z njega odselili zadnji stalni prebivalci, je grad začel propadati. Danes je ohranjen kot grajska ruševina, ki jo postopoma obnavljajo. Med najbolj prepoznavnimi deli so obnovljeni vhodni portal, obrambni stolp ter ostanki nekdanjega obzidja in stanovanjskega dela gradu.

Če torej iščete izlet, pri katerem cilj ni le prehojena pot, je Gora Oljka dobra izbira. V enem dnevu je mogoče združiti nezahteven pohod, široke razglede, baročno dediščino, postanek v planinskem domu, z nekaj dodatnega časa pa še skrivnostno kraško podzemlje ali zgodbo o začetkih Celjskih grofov.