
Postanite naročnik | že od 14,99 €

Čeprav je pred kratkim praznovala že 101. rojstni dan, Anna Possi v Baru Centrale v idilični vasici Nebbiuno, ki leži na piemontskih gričih s pogledom na jezero Maggiore, vsak dan kuha kavo – neprekinjeno od leta 1958, ko sta z možem odprla svoj bar, ki je bil tisti čas z džuboksom in namiznim nogometom najsodobnejši v kraju.

Izza pulta kavarne pozdravlja domačine in turiste z enako vnemo in vzdržljivostjo kot v mladih letih. »Vedno delam – ob nedeljah, veliki noči, božiču. Nikoli nisem na počitnicah.« Pred kratkim je najstarejši baristi v državi Republika Italija podelila državno odlikovanje.
Kot je povedala v intervjuju za Reuters, so imeli že njeni starši restavracijo in bar, zato je začela delati takoj po opravljenem šolanju, pri 18 letih. V strežbi je pomagala tudi stricem, ki so prav tako imeli gostinske lokale, in naposled možu, dokler nista skupaj odprla svojega bara. Brez prekinitve je delala tudi po tem, ko je leta 1974 njen mož umrl in je sama vzgajala dva otroka. »Že 51 let delam sama, kot vdova, v tem baru. Ampak mi je všeč, ker sem rada obkrožena z ljudmi,« je povedala.

»Ta bar je kot družina. Ne daje občutka, da je bar, prej je prostor za srečanja. Ljudje ne pridejo samo zato, da bi popili kavo, ampak da bi se povezali. Gostje me prosijo, naj posredujem sporočila mestni hiši, zdravniku, pomagam pri opravkih. Vedno sem na voljo vsem,« je pripovedovala.
Pred njenimi očmi je odraslo več generacij. »Videla sem odraščati generacije. Nekateri stari starši pridejo z vnuki in vprašajo: Anna, se spomniš džuboksa?« Danes pa mladi ne hodijo več v bar, ugotavlja, danes raje preživljajo čas s pametnim telefonom.
Kot je še dejala, je bilo tudi delo tisto, ki jo je ohranjalo pri zdravju. »Delo je tisto, kar nas zamoti in hkrati nekaj da – daje nam občutek neodvisnosti. Tukaj v Piemontu so vse ženske delale. Zato svojim vnukinjam pravim: delajte, varčujte, ne bodite odvisne od nikogar.«

Komentarji