Babica francoskega novega vala
Dokumentarni film slovite režiserke, ki je letos dopolnila 90 let, je doživel še zadnje evropske premiere.
Odpri galerijo
Agnes Varda na podelitvi zlatih globusoc Foto Wikipedija
»Še vedno sem živa, še vedno radovedna. Nočem, da me obravnavajo kakor razpadajoče truplo,« je brez dlake na jeziku povedala Agnès Varda. Režiserka, ki je odigrala vodilno vlogo pri razvoju francoskega novega vala, je letos dopolnila 90 let, te dni pa doživlja še zadnje evropske premiere njen dokumentarni film Visages Villages.
Z nominacijo za oskarja je postala najstarejša nominiranka v zgodovini akademije. Toda to so le številke. »Zdi se bolj živahna kot kadarkoli,« jo je opisal novinar Guardiana, ko se je srečal z njo v newyorškem Sohu. V prepoznavni obleki, pri kateri je bil prav vsak kos posut s pikami. »Vedno sem imela rada pike. Tako vesele so in – živahne,« je pojasnila dobrovoljna dama. Veliko o njeni osebnosti pove že to, kako je konec maja praznovala 90. rojstni dan: z veliko pojedino in plavanjem v oceanu. Mladostnost izraža tudi po profesionalni plati. Dokumentarni film Visages Villages je posnela s 35-letnim francoskim fotografom z imenom JR. Z njegovim kombijem sta potovala po ruralnih predelih Francije ter se pogovarjala z delavci o njihovem življenju, delu, o tem, kako postajajo odvečni na trgu dela. Z njimi sta praznovala življenje. Tudi Agnès Varda se v filmu poglobi v svojo preteklost in razmišlja o prihodnosti.
Rodila se je leta 1928 v Belgiji, očetu Grku in materi Francozinji, večino otroštva in mladost pa preživela v francoskem mestecu Sète. Starši so ji dali ime Arlette, a se je pri osemnajstih preimenovala v Agnès. Na Sorboni je doštudirala književnost in psihologijo, nato umetnostno zgodovino in fotografijo na šoli za lepe umetnosti. Delovno življenje je začela s fotografijo, a je ta ni zadovoljila. »Tako tiha je. Mene zanima, kaj se dogaja pred posnetkom in kaj po njem.«
Našla se je v filmu, pa čeprav je do takrat, ko se je lotila snemanja prvega, videla morda deset filmov. La Pointe-Courte, ki velja za predhodnika novega vala, je posnela leta 1955 v Sètu, na način, ki mu je sledila vse življenje. Njena igralska ekipa so bili vsakdanji ljudje, ob njih dva profesionalca. Konec petdesetih let je spoznala francoskega režiserja Jacquesa Demyja (1931–1990); leta 1962 sta se poročila, njuna zveza je gotovo vplivala na njen razvoj, a nikakor ni spremenila rdeče niti, ki jo zaznamujeta preplet resničnosti in fikcije ter eksperimentalni slog.
Za film Sans toit ni loi je leta 1985 dobila zlatega leva, zlasti od leta 2000 so se nagrade vrstile. Avtobiografski film Agnèsine plaže je nacionalno združenje filmskih kritikov izbralo za najboljši dokumentarec leta 2009. Pred tremi leti je postala prva ženska, ki je v Cannesu prejela častno zlato palmo, lani ji je akademija podelila nagrado za življenjsko delo. Ob tem je dejala, da je sicer zadovoljna, a da to ni nič takega, na kar bi bila posebej ponosna. Preskusila se je v Hollywoodu, a ni prišla prav daleč. Prevladujoč slog ji nikoli ni ustrezal.
Z nominacijo za oskarja je postala najstarejša nominiranka v zgodovini akademije. Toda to so le številke. »Zdi se bolj živahna kot kadarkoli,« jo je opisal novinar Guardiana, ko se je srečal z njo v newyorškem Sohu. V prepoznavni obleki, pri kateri je bil prav vsak kos posut s pikami. »Vedno sem imela rada pike. Tako vesele so in – živahne,« je pojasnila dobrovoljna dama. Veliko o njeni osebnosti pove že to, kako je konec maja praznovala 90. rojstni dan: z veliko pojedino in plavanjem v oceanu. Mladostnost izraža tudi po profesionalni plati. Dokumentarni film Visages Villages je posnela s 35-letnim francoskim fotografom z imenom JR. Z njegovim kombijem sta potovala po ruralnih predelih Francije ter se pogovarjala z delavci o njihovem življenju, delu, o tem, kako postajajo odvečni na trgu dela. Z njimi sta praznovala življenje. Tudi Agnès Varda se v filmu poglobi v svojo preteklost in razmišlja o prihodnosti.
Eksperimentalni slog
Rodila se je leta 1928 v Belgiji, očetu Grku in materi Francozinji, večino otroštva in mladost pa preživela v francoskem mestecu Sète. Starši so ji dali ime Arlette, a se je pri osemnajstih preimenovala v Agnès. Na Sorboni je doštudirala književnost in psihologijo, nato umetnostno zgodovino in fotografijo na šoli za lepe umetnosti. Delovno življenje je začela s fotografijo, a je ta ni zadovoljila. »Tako tiha je. Mene zanima, kaj se dogaja pred posnetkom in kaj po njem.«
Našla se je v filmu, pa čeprav je do takrat, ko se je lotila snemanja prvega, videla morda deset filmov. La Pointe-Courte, ki velja za predhodnika novega vala, je posnela leta 1955 v Sètu, na način, ki mu je sledila vse življenje. Njena igralska ekipa so bili vsakdanji ljudje, ob njih dva profesionalca. Konec petdesetih let je spoznala francoskega režiserja Jacquesa Demyja (1931–1990); leta 1962 sta se poročila, njuna zveza je gotovo vplivala na njen razvoj, a nikakor ni spremenila rdeče niti, ki jo zaznamujeta preplet resničnosti in fikcije ter eksperimentalni slog.
Za film Sans toit ni loi je leta 1985 dobila zlatega leva, zlasti od leta 2000 so se nagrade vrstile. Avtobiografski film Agnèsine plaže je nacionalno združenje filmskih kritikov izbralo za najboljši dokumentarec leta 2009. Pred tremi leti je postala prva ženska, ki je v Cannesu prejela častno zlato palmo, lani ji je akademija podelila nagrado za življenjsko delo. Ob tem je dejala, da je sicer zadovoljna, a da to ni nič takega, na kar bi bila posebej ponosna. Preskusila se je v Hollywoodu, a ni prišla prav daleč. Prevladujoč slog ji nikoli ni ustrezal.
