Biču božjemu Ujgurov grozijo sankcije
Šef komunistične partije v Xinjiangu je odgovoren za več kot milijon zaprtih v centrih za pridržanje, kar je tavtologija za prevzgojna taborišča.
Odpri galerijo
Chen Quanguo, partijski šef in varnostni operativec v Xinjiangu, je podobno vlogo opravljal že v Tibetu. FOTO: AFP
Predstavniški dom ameriškega kongresa, v katerem imajo večino nasprotniki predsednika Donalda Trumpa iz demokratske stranke, je v torek potrdil zakon, s katerim bi lahko njihova država uvedla sankcije proti kitajskim državnim uradnikom, vpletenim v zatiranju nacionalne in verske manjšine Ujgurov v avtonomni regiji Xinjiang na severozahodu države. Med uradniki je najvišji šef komunistične partije v regij Chen Quanguo; 64-letnik je torej de facto voditelj regije, poleg tega pa je član 25-članskega najvišjega partijskega organa na nacionalni ravni politbiroja.
Čeprav Trump še ni spregovoril o tem, ali bo zakon podpisal – pred tem bi ga morali sicer uskladiti še s podobnim predlogom senata, ki ga je sprejel septembra – in bo torej začel dejansko veljati, je seveda promptno vzbudil ostro nasprotovanje Kitajcev. Ti na vse podobne poteze, na primer podporo protestom v Hongkongu, gledajo kot na nesprejemljivo vmešavanje v njihove notranje zadeve. Američane so že opozorili, da bodo za zakonski predlog predstavniškega doma glede Xinjianga morali »plačati ceno«.
Vendar so razmere v odmaknjenem in zaostalem Xinjiangu veliko hujše kot v Hongkongu. To razvito mesto dejansko uživa določeno stopnjo avtonomije, v Xinjiangu pa je oblast trdno v rokah partije. In udejanja jo Chen Quanguo. Od avgusta 2016, ko je prevzel oblast v regiji, so tam v mrežo centrov za pridržanje zaprli več kot milijon Ujgurov in pripadnikov drugih manjšin.
»Uspeh« Chenove trde roke ni izostal. V regiji so od leta 1990 do 2016 zabeležili več tisoč napadov »ekstremistov« in »teroristov«. Se pravi tistih, ki se zavzemajo za dejansko avtonomijo Xinjianga ali celo za njegovo odcepitev od Kitajske; v več kot 23-milijonski regiji je največ prebivalcev Ujgurov, skoraj šest desetin pa jih je muslimanov. V zadnjih treh letih menda niso zabeležili nobenega napada. Čeprav partija trdi, da ljudi ne trpajo v prevzgojna taborišča, ampak so to nekakšne izobraževalne ustanove, je Chenu nekoč ušlo, da v tako imenovanih centrih za pridržanje »poučujejo kot v šolah, upravljajo jih kot vojsko in varujejo kot zapore«.
Seveda ga za šefa varnostno najbrž najbolj problematičnega dela Kitajske niso poslali po naključju. Pred vodenjem Xinjianga je namreč pet let vodil pokrajino Tibet, kjer prebivalci tudi niso nič kaj navdušeni nad kitajsko vladavino. Himalajska regija je v tem času sicer doživela gospodarski razcvet s stopnjami rasti, višjimi od drugih delov najštevilčnejše države na svetu, vendar se je povečala tudi represija. Chen je v večjih mestih ustanovil več kot 700 posebnih policijskih postaj, katerih namen je predvsem nadzor vseh partiji sumljivih aktivnosti na določenem območju.
Njegovi prijemi trde roke postanejo razumljivi, če pogledamo v Chenovo preteklost. Rodil se je leta 1955 in je torej odraščal v časih velikega skoka naprej in kulturne revolucije, dveh družbenopolitičnih eksperimentih, s katerima je partijski voditelj Mao Zedong po zmagi komunistične revolucije poskusil svojo deželo iz zaostalosti na hitro in na silo razviti. Oba poskusa sta se končala s katastrofalnimi posledicami in milijoni mrtvih, predvsem zaradi lakote.
V času, ko se nadarjeni mladi ponavadi vpišejo na univerzo, je Chen stopil v vojsko. V letih od 1973 do 1977 je bil v vojaški suknji, leta 1976 je stopil v komunistično partijo. Po odhodu iz oboroženih sil je nekaj časa delal v avtomobilski tovarni, potem se je vpisal na univerzo. Po diplomi se je Chen zaposlil v upravi v domači provinci Henan v osrednjem delu Kitajske. O njegovem vzponu v partijskih vrstah ni veliko znanega, je pa bil vzpon očitno konstanten. Ob delu je Chen opravil tudi magisterij iz ekonomije.
Po najvišjih položajih je posegel v 21. stoletju. Leta 2003 je postal namestnik šefa partije 95-milijonske province Henan, 2009. guverner in namestnik partijskega šefa sosednje, 75-milijonske province Hebei. Najvišji partijski položaj je zasedel leta 2011 v gospodarsko in po prebivalstvu sicer ne preveč pomembnem Tibetu, ki pa je pomemben iz varnostnih vzrokov. Zaradi prej omenjenih uspehov v Tibetu je leta 2016 dobil prav tako iz varnostnih razlogov pomemben vodilni položaj v Xinjiangu. Leto pozneje so Chena postavili na enega najpomembnejših položajev v kitajski partijski nomenklaturi, na mesto člana politbiroja komunistične partije Kitajske.
Čeprav Trump še ni spregovoril o tem, ali bo zakon podpisal – pred tem bi ga morali sicer uskladiti še s podobnim predlogom senata, ki ga je sprejel septembra – in bo torej začel dejansko veljati, je seveda promptno vzbudil ostro nasprotovanje Kitajcev. Ti na vse podobne poteze, na primer podporo protestom v Hongkongu, gledajo kot na nesprejemljivo vmešavanje v njihove notranje zadeve. Američane so že opozorili, da bodo za zakonski predlog predstavniškega doma glede Xinjianga morali »plačati ceno«.
Vendar so razmere v odmaknjenem in zaostalem Xinjiangu veliko hujše kot v Hongkongu. To razvito mesto dejansko uživa določeno stopnjo avtonomije, v Xinjiangu pa je oblast trdno v rokah partije. In udejanja jo Chen Quanguo. Od avgusta 2016, ko je prevzel oblast v regiji, so tam v mrežo centrov za pridržanje zaprli več kot milijon Ujgurov in pripadnikov drugih manjšin.
»Uspeh« Chenove trde roke ni izostal. V regiji so od leta 1990 do 2016 zabeležili več tisoč napadov »ekstremistov« in »teroristov«. Se pravi tistih, ki se zavzemajo za dejansko avtonomijo Xinjianga ali celo za njegovo odcepitev od Kitajske; v več kot 23-milijonski regiji je največ prebivalcev Ujgurov, skoraj šest desetin pa jih je muslimanov. V zadnjih treh letih menda niso zabeležili nobenega napada. Čeprav partija trdi, da ljudi ne trpajo v prevzgojna taborišča, ampak so to nekakšne izobraževalne ustanove, je Chenu nekoč ušlo, da v tako imenovanih centrih za pridržanje »poučujejo kot v šolah, upravljajo jih kot vojsko in varujejo kot zapore«.
Seveda ga za šefa varnostno najbrž najbolj problematičnega dela Kitajske niso poslali po naključju. Pred vodenjem Xinjianga je namreč pet let vodil pokrajino Tibet, kjer prebivalci tudi niso nič kaj navdušeni nad kitajsko vladavino. Himalajska regija je v tem času sicer doživela gospodarski razcvet s stopnjami rasti, višjimi od drugih delov najštevilčnejše države na svetu, vendar se je povečala tudi represija. Chen je v večjih mestih ustanovil več kot 700 posebnih policijskih postaj, katerih namen je predvsem nadzor vseh partiji sumljivih aktivnosti na določenem območju.
Njegovi prijemi trde roke postanejo razumljivi, če pogledamo v Chenovo preteklost. Rodil se je leta 1955 in je torej odraščal v časih velikega skoka naprej in kulturne revolucije, dveh družbenopolitičnih eksperimentih, s katerima je partijski voditelj Mao Zedong po zmagi komunistične revolucije poskusil svojo deželo iz zaostalosti na hitro in na silo razviti. Oba poskusa sta se končala s katastrofalnimi posledicami in milijoni mrtvih, predvsem zaradi lakote.
V času, ko se nadarjeni mladi ponavadi vpišejo na univerzo, je Chen stopil v vojsko. V letih od 1973 do 1977 je bil v vojaški suknji, leta 1976 je stopil v komunistično partijo. Po odhodu iz oboroženih sil je nekaj časa delal v avtomobilski tovarni, potem se je vpisal na univerzo. Po diplomi se je Chen zaposlil v upravi v domači provinci Henan v osrednjem delu Kitajske. O njegovem vzponu v partijskih vrstah ni veliko znanega, je pa bil vzpon očitno konstanten. Ob delu je Chen opravil tudi magisterij iz ekonomije.
Po najvišjih položajih je posegel v 21. stoletju. Leta 2003 je postal namestnik šefa partije 95-milijonske province Henan, 2009. guverner in namestnik partijskega šefa sosednje, 75-milijonske province Hebei. Najvišji partijski položaj je zasedel leta 2011 v gospodarsko in po prebivalstvu sicer ne preveč pomembnem Tibetu, ki pa je pomemben iz varnostnih vzrokov. Zaradi prej omenjenih uspehov v Tibetu je leta 2016 dobil prav tako iz varnostnih razlogov pomemben vodilni položaj v Xinjiangu. Leto pozneje so Chena postavili na enega najpomembnejših položajev v kitajski partijski nomenklaturi, na mesto člana politbiroja komunistične partije Kitajske.
