Bisere gojijo, a niso umetni

V prazničnih dneh so ženske vratove še pogosteje kot sicer krasile biserne ogrlice. Večinoma svetle, skoraj bele, med njimi pa so bile tudi temne, skoraj črne. Te so še posebno cenjene. A kako nastanejo, od kod prihajajo? To je zgodba o njihovem rojstvu in dolgi poti do draguljarn ter zlatarn po vsem svetu. Večina črnih biserov prihaja z otočij južnega Tihega oceana, največ iz Francoske Polinezije, se pravi Tahitija in okoliških otokov: Moorea, Huahine, Raiatea, Bora Bora, Rangiroa, če naštejemo le nekatere. Tamkajšnja vrsta ostrig (Pinctada Margaritifera cumingi) ima namreč del mesa skoraj črn in zato je bolj ali manj temna tudi biserna matica, s katero školjka prevleče tujek, ki se znajde v njej – ter izdela biser.

A že na začetku moramo pogledati dobrih sto let v preteklost. Do začetka 20. stoletja so vsi biseri nastali le po naravni poti. To pomeni, da so nabiralci – znamenite so japonske nabiralke biserov – iz morja pobrali na tisoče bisernih školjk, v katerih so sem ter tja našli biser, ki ga je školjka izdelala, ker se je branila pred tujkom; najpogosteje so to drobni kamenčki, ki vanjo zaidejo po naključju, največkrat med hranjenjem. To je seveda pomenilo, da so bili lepo oblikovani, skoraj okrogli in lesketajoči se biseri izjemno redki in temu primerno dragi. Hkrati pa so na takšen način skoraj iztrebili biserne školjke, saj so jim pri odpiranju poškodovali zapiralno mišico in so seveda poginile.

Novo biserno obdobje se je začelo šele v 20. stoletju, ko je Japoncu Koičiju Mikimoti (1858–1954) po številnih poskusih z različnimi vrstami školjk uspelo razviti postopek za »izdelavo« biserov po naravni poti. Od druge polovice prejšnjega stoletja so skoraj vsi biseri gojeni, a zato nič manj naravni.

Biserogojstvo

Postopek, lahko bi mu rekli »biserogojstvo«, smo si ogledali na biserni kmetiji Motu Pearl Village v zalivu Faaaha na otoku Tahaa, manjšem sosedu Raiatee, s katerim si delita koralni greben in laguno.

Kot je povedala naša gostiteljica Sabrina, se vse začne z nakupom mladih ostrig, ki jih gojijo v posebnih gojiščih; glede na velikost se cena mladih školjk giblje od dveh do štirih dolarjev. Kupijo tudi »vsadke«, različno velike kroglice, izdelane iz školjčnih lupin. Posebej izšolani mojstri v vsako školjko s posebno pinceto vstavijo le tri, največ štiri milimetre veliko jedro, tujek, iz katerega bo školjka izdelala biser; poleg položijo še košček najbolj črnega mesa, ki ga dobijo iz školjke, ki jo žrtvujejo prav zaradi tega. Postopek je zahteven, saj školjko lahko odprejo največ za en centimeter, sicer jo ubijejo.

Temeljito preverjanje

Potem potrebujejo le še dovolj miren zaliv s čistim morjem, bogat s planktonom in drugimi hranljivimi snovmi. Tja v globini skoraj deset metrov razpnejo vrvi, na katere obesijo verigo školjk; zato v vsako izvrtajo luknjico. Mlade školjke pred tem položijo v majhne mrežaste vrečke, da po nekaj mesecih preverijo, če so vsadek zadržale ali izpljunile. Tiste, ki se jim to posreči, si podpišejo smrtno obsodbo, saj nikoli ne bodo mogle narediti bisera. Vse, ki umetno vstavljeni tujek zadržijo, pa čaka dve leti mirnega življenja v morju. Vmes jih celo negujejo in z njih čistijo alge ter vsakršno nesnago. Po dveh letih je čas za prvo žetev. Iz školjk previdno vzamejo prve bisere, ki imajo večinoma premer okrog pol centimetra, saj v tem času uspejo tujek obložiti s približno dvema milimetroma biserne matice. Hkrati v vanje vstavijo novo jedro, veliko kot prvi biser, ki so ga izdelale. Tako vsaki dve leti iz školjke vzamejo večji biser in po treh, največ štirih gojitvenih obdobjih pridobijo bisere v velikosti dobrega centimetra, izjemoma tudi večje.

A to je šele prva postaja na poti do lepih biserov, ki končajo na ogrlicah, v uhanih, prstanih in na vsakovrstnem drugem nakitu. Čeprav so jedra, ki jih vstavljajo v školjke, čim bolj pravilnih oblik, večinoma okrogla pa tudi ovalna, kapljasta ali podolgovata, školjke pri izdelavi biserov niso vedno najbolj spretne. Zato le manjšina biserov dosega najvišje kakovostne standarde, kar pomeni, da so na primer popolnoma okrogli, brez takšnih in drugačnih nepravilnosti, ustrezne temne barve in da imajo visok lesk. Ta je praviloma najpomembnejši, saj so takšni biseri celo bolj iskani in zato dragocenejši kot na primer zelo veliki, ki se ne svetijo lepo.

Praviloma traja več let, da pridelajo dovolj biserov, ki se tako ali drugače ujemajo in so zato primerni za izdelavo nakita, na primer ogrlice. Le ozek kakovostni vrh tako vzgojenih biserov ustreza visokim standardom, ki seveda dosežejo tudi najvišjo ceno. V ta namen imajo na Tahitiju v Papeeteju, glavnem mestu Francoske Polinezije, poseben laboratorij, v katerem preverjajo kakovost biserov – med drugim rentgensko preverjajo debelino biserne matice, ki mora meriti najmanj dva milimetra – ki gredo v izvoz. Z njim so se pred leti ukvarjali tudi v Motu Pearl Villageu, ko so imeli kar približno 250.000 školjk. V zadnjih letih pa so farmo zmanjšali na le 20.000 školjk, saj bisere prodajajo samo še na lokalnem trgu in turistom, ki jih obiščejo. Teh pa je v času globalne gospodarske krize na odmaknjenih otokih južnega Tihega oceana vedno manj ...

Osvobodite svoje bisere

Za konec pa še nekaj nasvetov o negi biserov oziroma nakita, predvsem ogrlic, ki nam jih je zaupala Sabrina.
Predvsem rešite svoje bisere iz zaprtih sefov in zatohlih predalov. Potrebujejo vlago, sicer z leti izgubijo lesk in vsestransko propadajo; zato je najbolje, da ob njih, še posebno če jih ne nosite redno, postavite kozarec z vodo. Pomembno pravilo je tudi, da pridejo na vrsto zadnji, se pravi, da si ogrlico pripnete za tem, ko ste se naličili, napudrali in utrdili pričesko z lakom. Ob vrnitvi domov pa so biseri prvi, ki jih odložite. Pred tem jih obrišete z mehko krpo.

In ne pozabite, vsaj vsakih nekaj let naj vam draguljar zamenja vrvico, s katero so biseri povezani v sijočo lepoto, saj nočete, da se vam raztresejo po tleh ali padejo v umivalnik ...