Iransko nobelovko Narges Mohamadi aretirali, pretepli in hospitalizirali

Iranska dobitnica Nobelove nagrade za mir Narges Mohamadi je bila po besedah svoje družine prejšnji teden po aretaciji hudo pretepena in so jo morali zaradi poškodb kar dvakrat odpeljati v bolnišnico. Triinpetdesetletna aktivistka za človekove pravice, ki je bila aretirana skupaj s še osmimi aktivisti, je v telefonskem pogovoru povedala, da so jo napadli pripadniki varnostnih sil v civilu in jo brutalno pretepli.

Narges Mohamadi je glasna nasprotnica zatiranja žensk v Iranu, nasprotuje nošnji naglavne rute in je kritična do tako imenovanega programa za spodbujanje skromnosti. Zaradi svojega delovanja je bila večkrat zaprta, med drugim je bila leta 2016 obsojena na 16 let zapora, odpuščena leta 2020, a ponovno zaprta leta 2021. V zaporu je dokumentirala zlorabe in samice, ki jih doživljajo zaprte ženske.

Mohamadijeva je pisala za iranske reformistične medije, objavila knjigo političnih esejev in ostaja glasna zagovornica ženskih pravic. Njena odvetnica iz Pariza Chirinne Ardakani je že zahtevala takojšnjo izpustitev Mohamadijeve kot tudi drugih aktivistov. Norveški Nobelov odbor je pozval iranske oblasti, naj »zagotovijo njeno varnost in telesno nedotakljivost ter jo brezpogojno izpustijo«.

Nobelovo nagrado za mir sta decembra 2023 v imenu Narges Mohamadi sprejela njena otroka Kiana in Ali Rahmani. FOTO: Javad Parsa/NTB/Reuters

Iranske oblasti dogodka niso komentirale, so pa potrdile, da je bila pridržana zaradi »provokativnih izjav« na spominski slovesnosti v mestu Mašhad. Mohamadijeva je tam v petek govorila na spominski slovesnosti, na kateri so se poklonili odvetniku in aktivistu Hosrovu Alikordiju, ki so ga našli mrtvega v njegovi pisarni. Nevladne organizacije so prepričane, da so ga umorili.

Iranski umetniki in aktivisti so v skupni izjavi zapisali, da je dogajanje na spominski slovesnosti »nazoren odraz skrb vzbujajočega stanja svobode in varnosti ter posledično neučinkovitosti in pomanjkanja odgovornosti oblasti v današnjem Iranu«.

Ko je Mohamadijeva prejela Nobelovo nagrado, je v pretresljivem pismu zapisala, zakaj se je odločila, da bo aktivistka in ne bo umolknila: »Ko sem imela devet let, sem slišala materine krike žalovanja, ko so usmrtili njeno nečakinjo, univerzitetno študentko, in poslušala jok moje babice, ker so v zaporu mučili njenega sina. Takrat so se moje otroške sanje raztrgale.«

Imela je devetnajst let, ko so jo prvič pridržali samo zato, ker je nosila oranžen plašč. Takrat je v centru za pridržanje »videla moške v črnih uniformah z biči v rokah. Neusmiljeno so bičali telesa štirih žensk, ki so bile pridržane brez pravnega postopka, podobno kot desetine drugih žensk.«

»Ponovno me bodo zaprli,« je napisala v knjigi White Torture, »a ne bom odnehala, dokler v moji državi ne bosta prevladala pravica in spoštovanje človekovih pravic.«