Hči Fidela Castra svari: Ne podcenjujte kubanskega režima

»Moja generacija je pred televizijskimi sprejemniki molila, da bo [Fidel Castro] končal svoj govor in da bomo lahko gledali risanke. Tako smo odraščali,« je v svežem intervjuju za CNN povedala 70-letna Kubanka v izgnanstvu Alina Fernández. Gospa Fernández ni zgolj ena od številnih Kubancev, ki so zaradi političnih razmer v desetletjih po revoluciji zapustili otok. Je zagrizena nasprotnica režima in (nezakonska) hči, ki se je zoperstavila očetu, nekoč vsemogočnemu Fidelu Castru.

V številni kubanski skupnost v Miamiju, kateri pripada tudi sama, že desetletja čakajo na padec komunističnega režima. To vse glasneje zahteva tudi vlada Donalda Trumpa in celo grozi, da bo za to poskrbela s svojo vojsko. Vendar Alina Fernández opozarja, da ameriške oblasti morda podcenjujejo kubansko vlado in da bi takšna poteza Kubancem povzročila neizmerno trpljenje. Prepričana je tudi, da za trdo ameriško retoriko ne stoji predsednik Trump, ampak njegov državni sekretar Marco Rubio, tudi sam potomec kubanskih migrantov.

»Ni prvič, da Kubanci poslušajo o tem, da bo vsak trenutek invazija. V invaziji ali stanju pripravljenosti nanjo živimo že zadnjih 67 let. Prepričana sem, da so pripravljeni nanjo. Ne vem pa, kako se bodo odzvali,« razmišlja Castrova nezakonska potomka. Znano pa je, da je kubanski predsednik Miguel Díaz-Canel ZDA opozoril, da bo ameriško vojaško posredovanje sprožilo prelivanje krvi. Takšni režimi na frontno linijo potisnejo civiliste, opozarja Fernández, ki se boji, da veselje ob padcu režima ne bo skladno z načinom, kako se bo situacija razrešila.

Šele pri desetih letih je Alina Fernández »uradno« izvedela to, kar so že dolgo vedeli vsi okrog nje: da je nezakonska hči najpomembnejšega revolucionarja v državi. Ker je ob večerih redno prihajal v njihov dom v Havani, deklice novica niti ni presenetila. Medtem ko ga je njena mama, s katero sta se srečala v 50. letih v času revolucije, ljubila do konca življenja, hči ni bila nikoli naklonjena ne njemu ne njegovi politiki.

Že v mladih letih se je pridružila opoziciji in glasno opozarjala na razmere, zaradi česar jo je očetov režim začel preganjati. Leta 1993 je z lažnim potnim listom prebegnila najprej v Madrid, nato pa se je v Mali Havani v Miamiju povezala z emigracijo.

Leta 1997 je izdala knjigo spominov Castro's Daughter: An Exile's Memoir of Cuba (Castrova hči: Spomini izgnanke na Kubo), v kateri je natančno opisala svoje odraščanje in spremembe v domovini v tem času, tudi očetove večerne obiske, ki jih je vedno spremljal dim njegovih cigar. Po izidu knjige jo jo tožila njena teta Juanita Castro in špansko sodišče je razsodilo, da mora založba oškodovanki izplačati 45.000 dolarjev odškodnine.

V Miamiju je Alina vodila svojo radijsko oddajo Simplemente Alina (Preprosto Alina), v kateri so bile srede rezervirane za kritiko kubanske politike. Večkrat je povedala, da Castru ni nikoli rekla »moj oče«, saj je bila njegova izgnanka.