Če noče kranjska sivka, bo pa divja čebela

Kranjska sivka, edina avtohtona zaščitena čebelja vrsta v Evropski uniji, je zlata vredna žuželka. Brez nje bi pridelali veliko manj sadja in zelenjave kot zdaj. Po nepotrebnem pa so spregledane druge čebelje vrste, ki so prav tako pomembne opraševalke. Skupno jim je ne prav laskavo ime divje čebele. Iz sence jih poskuša spraviti dr. Andrej Gogala, ki se z njimi ukvarja edini v Slovenji.

Divje čebele so najpogostejše v zmerno sušnih toplih predelih, kot je Sredozemlje. Raznovrstno rastlinstvo tamkaj je očitno vplivalo tudi na raznovrsten razvoj čebel, ki so se prilagajale različnim rastlinam. V tropskih predelih čebele niso tako raznovrstne kljub veliki raznolikosti rastlinja. To namreč ne raste v množičnih sestojih, zato čebele ne morejo biti specializirane na eno samo rastlinsko vrsto. Poleg tega je zaloga hrane iz sladkorja in peloda odlično gojišče za plesni, ta pa uničuje njihov zarod, pojasnjuje dr. Andrej Gogala iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

Pri nas je bilo doslej najdenih 560 vrst divjih čebel, mnoge samo enkrat, zato jih ni mogoče prištevati med stalno prisotne. »Veliko vrst, zlasti mediteranskih, v našem Primorju živi nekaj let. Ko nastopi hladno obdobje, jih pobere, nato traja nekaj let, da se zopet priselijo iz južnejših krajev.« Večina divjih čebel živi samotarsko. Vsaka samica pripravi gnezdo in poskrbi za hrano svojega potomstva. Preživi eno sezono, do naslednje v otrplem stanju počaka le zarod.

Divje čebele se razlikujejo po življenjskih navadah in prilagoditvah na svoje rastlinske gostiteljice. Velike so od tri milimetre, kolikor merijo zakrinkane čebele, ki so skoraj brez kožuščka in pelod skupaj z medičino prenašajo v golši, do dva centimetra in pol, kolikor lahko merijo lesne čebele. Te dolbejo gnezda v star odmrl les in so dolgožive. Matice živijo, dokler ne odrastejo njihove hčerke. Pogosto jih hranijo, dokler same ne letajo po hrano, opisuje Gogala.

Izbirčnice

»Prednice vseh čebel so bile ose, ki so živalski plen zamenjale za pelod in medičino s cvetov rastlin cvetnic. Rastline izločajo medičino v cvetovih prav zato, da bi privabile opraševalce, pelod pa je z beljakovinami bogata hrana, ki omogoča razvoj čebeljega zaroda.«

Tudi kranjska sivka je bila nekoč divja čebela. Ljudje so jo postopoma udomačili, ker je to edina čebelja vrsta pri nas, ki pripravlja zaloge medu iz medičine. Vse druge preživijo zimo otrple na skritih krajih, medtem ko družine kranjske sivke to prebijejo na satju. Stisnjene v gruče se prehranjujejo z medom, shranjenim v satju. Naši predniki so od njih »kradli« med iz panjev, ki so jih našli v starih drevesih. Ob razmahu gojenja so sprva gradili panje, ki so jih morali uničiti, če so iz njih hoteli dobiti med, pozneje pa so razvili panje, pri katerih se satnice odstranijo in po točenju medu vrnejo vanje.

Medonosna čebela je najštevilčnejša čebelja vrsta in zato najpomembnejši opraševalec. Vendar so cvetovi mnogih rastlinskih vrst prilagojeni posebnim opraševalcem in ti opraševalci svojim gostiteljicam. Medonosne čebele so tako rekoč vsejedke in nimajo prilagoditev na posebnosti določenih cvetov. Te cvetove učinkoviteje oprašujejo opraševalci, ki so se v evoluciji prilagodili zbiranju hrane in opraševanju teh vrst. Mnoge samotarske čebele nabirajo le pelod rastline določene družine, rodu ali celo posamezne vrste. Dejavne so le med cvetenjem njihove rastlinske gostiteljice, preostanek leta preživijo v mirovanju kot ličinke v gnezdih.

Pri opraševanju nekaterih rastlinskih vrst so divje čebele uspešnejše od medonosnih. »Opraševanje sadnega drevja z rdečimi in rogatimi dišavkami se je izkazalo za učinkovitejše od opraševanja z medonosnimi čebelami. Obe vrsti lahko gojimo v gnezdilnih pripomočkih v obliki votlih cevk ali luknjic (trstika, bambus, vrtine v lesu ...),« navede Gogala. »Čmrlji so učinkovitejši pri opraševanju paradižnika, ker tresejo njihove cevaste prašnike, da sprostijo pelod. Medonosne čebele tega niso sposobne. Pri opraševanju lucerne pa so učinkovitejše listorezke in druge divje vrste, ki jih ne moti, da prašniki lucerne udarijo čebelo po spodnji strani zadka.«

Medonosne čebele tudi niso učinkovite v krajih s hladnim podnebjem (visoka nadmorska višina) ali v hladnem vremenu. Veliko učinkovitejši so čmrlji, ki so bolje prilagojeni hladnemu podnebju in letajo tudi pri nižji temperaturi. Čmrlji – v Sloveniji jih je okoli 30 vrst – so najbližji sorodniki domače medonosne čebele. Tudi oni pelod prenašajo v koških, medtem ko ima večina drugih divjih čebel za nošnjo peloda na zadnjih nogah goste čope dlak. 

Tujerodna nevarnost

Mnogi opraševalci so izpostavljeni naraščajočim grožnjam zaradi sprememb v okolju, ki jih povzroča človek: izgubi življenjskega okolja, pesticidom, boleznim in zajedavcem, spremembi podnebja ter širjenju tujerodnih rastlin, ki izpodrivajo domače, a drugače kot te čebelam ne nudijo hrane. Domnevalo se je, da bodo ob umiranju domačih čebel v Evropi in Ameriki – njihovo vlogo prevzele divje vrste. V slednji, kjer je prejšnjo zimo odmrla oziroma izginila tretjina čebeljih družin, za opraševanje borovnic in brusnic že poskušajo gojiti divje čebele iz rodu Osmia. »Te bi bile vsekakor primerne za opraševanje, vprašanje pa je, ali jih je mogoče gojiti,« je skeptičen Gogala. »Vsaka vrsta ima določene zahteve glede izbire prostora za gnezdo. Drugi problem gojenja je, da če čebele dolgo gojimo na istem mestu, se v panje naselijo zajedavci, ki lahko močno zmanjšajo njihovo število.«

Okoljske spremembe so močno prizadele tudi divje čebele, le da zaradi nesistematičnega spremljanja te umirajo tiho in na samem. Gogala, ki jih že dolgo spremlja, zadnja leta opaža, da jih je veliko manj kot v devetdesetih letih, ko jih je začel raziskovati. Letošnje leto je bilo izjemno slabo zlasti na zahodu Slovenije. »Moja opazovanja potrjujejo poguben vpliv vremenskih sprememb na divje čebele. Tople zime z zgodnjimi pomladmi povzročijo zgodnejše cvetenje rastlin. Mnoge divje čebele, ki so odvisne od določenih rastlin, zamudijo njihovo cvetenje. Lahko pa se zaradi zgodnje pomladi prebudijo, a jih uniči kasnejša zmrzal. Pogubne so tudi poletne suše, ko rastline ne cvetijo ali ne nudijo medičine v cvetovih. A tudi v preteklosti so bili nenavadni vremenski dogodki pogosti, pa je bilo divjih čebel veliko. Upadanje števila divjih čebel opažam tudi v okoljih, ki ostajajo bolj ali manj nespremenjena in v njih ni razširjeno škropljenje pesticidov. Izginjanje divjih čebel še ni povsem pojasnjeno.«

V Sloveniji so bile nekoč vse prostoživeče čebele zavarovane. Danes so le tri močno ogrožene ali izumrle vrste na seznamu živalskih vrst, katerih habitate se varuje po Uredbi o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah. Anthophora bimaculata in Melitta dimidiata sta znani s prodišč reke Save pri Ljubljani, vendar je bila druga zadnjič najdena leta 1995. Tetralonia dentata je bila leta 1994 najdena ob Savi pri Dobovi. Na obeh območjih se načrtujejo hidroelektrarne, habitati pa so ogroženi tudi zaradi odlaganja gradbenih in drugih odpadkov in zaraščanja travišč. Posebna težava je razraščanje japonskega dresnika ob Savi, opozarja dr. Andrej Gogala. Ta tujerodna rastlinska vrsta preprečuje rast domorodnim cvetočim vrstam, ki so vir hrane za čebele.