»Dateljni so tisti, ki nam dajo prvih moči«

Trinajsti večer ramazana smo preživeli v družbi priseljencev, azilantov in beguncev, ki so se odzvali na povabilo Zavoda Nur, katerega cilj je promovirati arabsko kulturo v Sloveniji. »Smo kulturna organizacija, ne religiozna,« je poudaril njen ustanovitelj Jaber El Masry. Prtljažnik avtomobila, iz katerega je izstopil s še nekaj povabljenci, je bil poln vrečk in loncev. Pojedina je nastala v njegovi domači kuhinji, pripravila sta jo skupaj z ženo – 27-letni Palestinec je prišel prvič v Slovenijo, ko je v ljubljanski center za rehabilitacijo spremljal otroke iz Gaze. »Všeč mi je bilo, pa sem ostal,« je z nasmehom rekel. Precej več kot to pove podatek, da je njegova družica Slovenka, skupaj imata enoletno hčerko.

Tretji iftar za azilante

Iftar za azilante je tokrat pripravil tretjič, prvič je bil zunaj azilnega doma, je mimogrede omenil. Razlog so »zapleteni postopki«, kot se je izognil dolgemu pojasnjevanju. Zato so se zbrali v ljubljanskem centru Ledina, kjer ima prostore druga skupnost pripadnikov te vere pri nas, Slovenska muslimanska skupnost. Povabljeni so se res ravnali po soncu, kajti bolj ko se je ura približevala 20.50, več jih je bilo.

Šefa strežbe sta bila Maročan Hassan Chakir in Egipčan Mohamed Ahmed Abouobaia – prvi je delil dateljne, drugi plastične kozarčke za prvi požirek vode. »Dateljni so tisti, ki nam dajo prvih moči, da lahko začnemo molitev,« razloži Hassan. Omarica za čevlje pri vratih je bila že skoraj polna, možje so izginjali za pregradno steno, kjer je bil umivalnik in kjer so lahko opravili obredno umivanje. Še nekoliko mokrih stopal so drug za drugimi stopili v majhno sobico, katere središče pozornosti je bila ura in ob njej urnik molitev.

Vrvež se je umiril, ko se je zaslišal glas mujezina iz enega od mobilnih telefonov. Trenutek za datelj in požirek vode ... Jaber je stopil na preprogo iz ovčje kože in zapel. Možje, tesno stisnjeni v vrstah, so mu pritegnili in nadaljevali izmenjaje s klici in molitvijo. Ko je bil izrečen salam alejkum (mir s teboj), so si segli v roke, Jaber je napovedal iftar.

Miza sta bila plastična prta, okoli njiju so se posedli možje in segli po humusu – za začetek. »Jedi so seveda po različnih državah različne, toda razpoloženje je enako. To je tisto, kar naredi ramazan,« se je Lakhdar (Ladi) Metrouni iz Alžirije ozrl po ponudbi v posodah in loncih. Tokrat je bil z njim brat Amine, ki sicer živi na Poljskem, in skupaj sta zadovoljno ugotavljala, da ramazan v Sloveniji še vedno ni tako zahteven kakor na Finskem. »Tam se morajo bratje muslimani postiti po dvajset ur na dan,« je vzkliknil Amine.

Obema se je tožilo po ramazanu doma, ko praznično razpoloženje prežame vsakogar. »Vse leto nestrpno čakamo na ta mesec, nikakor ga nočemo zamuditi, ne glede na to, kje smo,« je nekoliko vzneseno razlagal Ladi. V Sloveniji ni prav lahko vzdrževati tega običaja: »Ljudje ne razumejo, zakaj ne jemo in pijemo. Eden izmed mojih znancev je zato, ker ni jedel, dobil odpoved.« Ladi si je v Sloveniji našel ženo in je, kot je dodal, zaposlen v njenem podjetju.

Pogreša sambuso

Tudi Somalec Saalim Abdi si je v približno letu in pol uredil status v Sloveniji, to je status begunca, je tiho dejal. Po bivanju v azilnem domu in v integracijski hiši si je našel stanovanje: »V Črnučah.« Iftar ob drugih večerih pripravi sam in povabi prijatelje. V Somaliji je jed, značilna za ta čas, sambusa. Tudi v primeru pojasnjevanja, kaj je to, je bilo najbolj uporabno sredstvo mobilni telefon in v njem spravljen nabor fotografij. »To so polnjeni zavitki trikotne oblike,« je pokazal fotografijo, potem pa se s telefonom obrnil k prijatelju in ga fotografiral. »Fotografijo bom dal na njegov facebook,« je smeje dejal.

Med tistimi, ki še čakajo, da si uredijo status oziroma dobijo dovoljenje za bivanje, je bila četverica Sirijcev. »V Ljubljano smo prišli pred dvajsetimi dnevi,« je povedal 20-letni Bassel Hussein, »pet mesecev smo bili na poti, v Turčiji, Grčiji ...« In tudi ko je povedal, da jih je iz domovine, kjer divja državljanska vojna, pognal vpoklic v vojsko, ni deloval preveč vznemirjeno.

»Če bom dobil dovoljenje za bivanje, bom tukaj nadaljeval študij kemije,« je ponosno rekel. Medtem je skupina prijateljev, s katerimi si v azilnem domu skupaj pripravljajo iftar, že pogledovala proti vratom. Med tem je večina udeležencev že odšla ven, končno je bil čas za prvo cigareto. »Brez hrane in pijače čez dan že še nekako gre, brez cigarete je težko ...« je bilo slišati.

------------

Jutri si na Delo.si in v tiskani izdaji časopisa Delo preberite še reportažo o večeru, ki smo ga preživeli z družino Fazlić iz Domžal.